Objave
Slovenija ni več
dežela perspektiv
in optimizma, ampak
dežela nezaupanja,
čemernosti,
vsesplošnega
razočaranja.
Vlado Miheljak (v: Dnevnik, 22.07.09, str. 16)
Objavljam stavek Dnevnikovega komentatorja in kolumnista, dr. Vlada Miheljaka, o naši državi. Zanima me kaj mislite vi, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, o tej zadevi. Je ta pogled realen? Preveč negativen? Črnogled? Je to trenutno stanje?
9 komentarjev:
Na žalost je pravilen ... Na žalost. Poglejte samo pridigo nadškofa Urana na Brzjah. Še dobro, da ni za recesijo kriva svinjska gripa ali celo za svinjsko gripo propad vrednot?? Ma vai ...
Za se zjokat.
Veste kaj, ne moremo in ne smemo biti tako črnogledi, da rečemo, da ni več priložnosti, da ni več nobene rešitve in enostavno obupati nad vsem. Po eni strani moramo biti realisti in povedati, kakšno je stanje, ampak moramo po drugi strani imeti upanje, saj smo kristjani vendar!
Tako je kot je rekel Andrej. kristjani imejmo upanje. Je pa odvisno od vsakega posameznika, iz kakšne strani gleda na svet. Temne ali svetle. Lp
Vidim, da avgustovska vročina ne da miru. To je res zanimivo. Miheljaka spremljam in moram priznat, da je zelo zanimiv kolumnist. Zato je tudi njegova misel v tem trenutku "padla v izbor". A ste pogledali kaj se okrog nas dogaja? Kako deluje naša družba?
Miheljak trdi, da ljudje verjamejo bolj medijem kot sodiščem, novinarjem kot politikom in raznim neprofitnim organizacijam prej kot tradicionalnim ustanovam. To je, po njegovi argumentaciji, zelo slabo, ker gradimo zgrešene strukture družbe. In s tem se zelo strinjam.
@ B: Zato se tudi strinjam s tabo, ker so tudi tiste "institucionalne" figure odpovedale na najbolj ključni točki: prazniki. Spominjati ljudi, da je gripa in recesija ... je vse ok ampak jim moramo povedati - če smo vsaj kanček kristjani - da je nekje neko upanje, neka boljša prihodnost! Sicer nismo kristjani ampak ceneni šarlatani, ki oznanjamo prazno besedo.
@ Andrej: Upanje ni samo posebej umevno - vsaj ne delavki za tekočim trakom, ki bo septembra doživljala vrtoglavice zaradi šolskega leta svojih otrok - je pa potrebno. Smo kristjani zato vemo, da je naša vera brez del mrtva. Karitas je ena od oblik pomoči. Ni pa edina.
@ Lojze: Posamezniki pa smo tisti, ki lahko izberemo svetlo plat in pokažemo v družbi - vsak dan - da konkretno pomagamo in nas tega ni strah.
borim se z mislijo, da bi se oporekala Miheljaku, ker ga ne maram ali se strinjala z njim...
po eni strani je res...družba ne zaupa več v marsikaj se mi zdi... ampak posamezniki pač imamo upanje. Je to nesmiselno?
Ne zaupamo pač v institucije, ne zaupamo medijem, ne zaupamo politikom, ne zaupamo šolstvu, zdravstvu... u bistvu nobeni od instituciji. Po drugi strani pa verjamemo v bližnjega, verjamemo v ljudi.
Težko je biti kristjan, če so tvoji pastirji ovce, in si ti ovca ... upaš lahko le, da bo bolje. in to mi ostaja ... Na žalost le to ...
Saj o Karitasu sploh nisem govoril in nanj niti nisem pomislil, ker postaja čedalje manj krščanska organizacija - vse bolj se izvaja humanitarnost zaradi humanitarnosti, ne izhaja pa iz mojega odnosa z Bogom. Tista druga zapoved je sicer prvi enaka, a hkrati iz nje izhaja in jo predpostavlja. Poglejte vendar, pred dvajsetimi leti je bilo tudi zelo hudo, brezposelnih ravno toliko, če ne še več, moj oče je bil na cesti, ker so reševali velika "državna" podjetja, morali smo vse preračunati, da bi se pretolkli čez mesec, pa je šlo.
Mislim, da je potrebno ljudi opogumljati in biti z njimi solidarni. Pomilovanje in črnogledost ne peljeta nikamor. OK, stanje je tako in tako - kaj zdaj? Težave so zato, da se rešijo, a moramo biti čim bolj povezani. Ne spadam med katastrofiste in upam, da nikdar ne bom.
@ Kosoblejka: Danes je problem kriza vere. Ne le, da ne verjamemo več v institucije, ampak tudi v sočloveka ne, to je tisto. Ker pa tako delamo, se vedno bolj zapiramo vase, kar je velika napaka. Če ni vere, tudi ni upanja in ljubezni - to pač spada skupaj. Kdo pa je tisti bližnji, v katerega bi naj verjeli?
@ B: raje vidim, da so pastirji ovca z mano, kakor to, da sem jaz ovca in oni volkovi :/
@ Kosoblejka: da posamezniki ohranjamo upanje je nujno potrebno, ne samo smiselno, ampak ne vem če je dovolj. Upanje mora biti kolektivno nalezljivo, da je celotna družba zazrta naprej in ne nazaj. Verjamemo v bližnjega ampak če ne bomo zaupali institucijam, kot uradnim oblikam družbe, lahko hitro zapademo v anarhijo.
@ Andrej: Med katastrofiste te ne vpišejo drugi ampak greš sam. Greš, ko vidiš, da tam kamor polagaš upanje je dejansko jama brez dna. In tvoje upanje ... Res je težko ampak spomniti se moramo, da je obdobje debelih in suhih krav. Prihajajo ta suhe.
Objavite komentar