Nad Varšavo lega večer. Pogled čez okno se ustavi pri hitrih tramvajih in sivih pročeljih stavb, ki označujejo preteklost. Njihovo sivino poudarjajo temni in gosti oblaki, ki se zbirajo nad mestom.
Prizor je kakor posebna kulisa, ki se ponuja obiskovalcu, da lahko začuti mesto v vseh njegovih odtenkih. In misli hitro ter nekontrolirano zdrsnejo v preteklost … v čas, ko so si velike sile razdelile Poljsko in jo okupirale. Pred očmi se nehote slikajo podobe iz filma The pianist, ki prikazuje Varšavo po bombnem napadu. Sivina pomešana z mrakom in melanholičnim značajem tega mesta, daje ritem zelo privlačnemu ozračju. Polmračno, sivo in spokojno. Varšava. Vzhod. Tisti vzhod, ki me tako privlači in zahteva, da sem tukaj. Da ga izkusim kajti brez osebnega izkustva ni notranjega miru.
O miru je tekla beseda na tridnevnem mednarodnem študijskem srečanju, ki je potekalo na katoliški univerzi kardinala S. Wyszynskega. Čeprav je bilo okolje (zelo) katoliško, udeleženci so pokazali zorni kot, ki samo oplazi nekaj elementov krščanstva. Predavatelji so bili tako katoličani kakor evangeličani. V ospredju ni bilo vprašanje kaj kdo je ampak kako živi Evropa dve desetletji po padcu Berlinskega zidu.
Gotovo je Varšava pravi naslov za tako srečanje saj, kakor pravi reklamni plakat v centru mesta, vse se je začelo na Poljskem (Zaczelo sie w Polsce). Od gibanja Solidarnosć do prvih delavskih shodov, od Poljskega papeža do političnega ozračja. Zgodovinski premik je bil vsekakor močan in globok zato se Evropa danes ozira za posledicami in išče prihodnost.
Razburkano in razgibano zgodovino te države si lahko preberete na tem linku ali sami poglobite na kakšnih zgodovinskih blogih in enciklopedijah. Kar izstopa je to, da je bila Poljska morda ena največjih žrtev druge svetovne vojne (kakor tudi časa pred njo in po njej) ampak, ker tega ni nikoli maščevala, je odigrala vlogo tihe prisotnosti v Evropi. Močno odporno gibanje, ki se je razvilo v Varšavi za osvoboditev države, je delovalo podtalno in vedno v interes naroda. Večplastnost zgodovinskih dogodkov razlagajo v muzeju odpora, ki preko golih dejstev in letnic pripoveduje zgodovino.
Kot obiskovalec ki prihajam iz dežele, ki je delila tako sorodno usodo, sem se čudil nad lucidnostjo in sistematičnostjo zgodovinskega spomina Poljakov. Nikjer nobene sence v duhu »kako je bilo moramo še videti«, »tega še nismo raziskali« ali »ta lik ostaja vprašljiv«. Dejstva so razložena preko datumov in dogodkov toda brez komentarjev. Kar tudi ni naloga zgodovine. Komentira lahko vsakdo sam.
Varšava nosi veliko spominskih plošč na obiske Janeza Pavla II. in kraje, ki jih je obiskal.
Toda Poljski papež je sad predzgodovine in odnosov med kardinalom Wyszynskim in državo. Kot element kohezivnosti in nesporne avtoritete, se ga Poljaki – posebno Varšavčani – hvaležno spominjajo. Deloval je kot nadškof v najstarejši škofiji te države zato je imel tudi naziv primas Poljske. Pravijo mu tudi primas tisočletja.
Katedrala sv. Janeza Krstnika je bila med vojno močno poškodovana. Danes obnovljena, skrita med ozkimi ulicami, hrani v sebi posmrtne ostanke kard. Wyszynskega in kard. Hlonda, ki je obiskal Ljubljano v tridesetih letih 20. stoletja.
Nekaj kotičkov mesta je kot biserček. Skriti med ozkimi ulicami, se odpirajo in vabijo k ogledu.
Strogo mestno jedro prekinjajo spomeniki in drugačni pomniki … da ne bi pozabili …
Tudi vlak ki nosi napis »exspress« ni samoumeven element. Dvajset let od tega, ga ne bi videli. In verjemite, potrebno je bilo veliko notranje samodiscipline, da nisem skočil gor in tako zaokrožil ta zgodovinski pomnik.
Melanholičnost in romantičnost se prepletata v pogledu na mogočno Vislo, ki mirno teče in deli Varšavo na dva dela …
… in jo povezujejo tramvaji …
… ali folklorne skupine.
Nekateri pravijo, da je Varšava Pariz vzhoda. Lahko nastane debata, da je to Praga. Ampak te slike so dokaz, da tudi na Poljskem ni slabo.
Drugi, bi ga lahko skrili. Iskanje Chopinovega muzeja ni bilo lahko delo. Ko se je prikazal ta prizor, me je doletela slaba volja. Kdaj bodo začeli kaj vlagati v turizem in promocijo? Zaprto do marca. Katerega leta?
In jutri nazaj na pot. Domov.
2 komentarja:
Nad temi parki sem bil pa tudi sam navdušen. Edino ko sem še v eno od teh baročnih vil, kjer je pisalo galerija, sem našel vse kaj drugega kot umetnost v njej, a tako je pač dan današnji. Vidim tudi, da so malo prenovili vozni park, kar tudi ni slabo.
Sprehod po tem parku je bil res prijeten, ker so vile in paviljoni posejani po celem parku in zgleda kakor nek Versailles. Kaj je noter ne vem, nisem šel.
Poljska se modernizira ampak zelo počasi. Turistično je Varšava še zelo zelo podhranjena.
Objavite komentar