… prihodnosti. Ko sem se vrnil iz Varšave sem še uredil zadnje slike iz Krakova in tako si rekel: »zdaj pa imam malo miru«. Toda že danes je bilo tega miru konec.
Smo v prihodnosti. Prihodnost, kakor smo jo kot otroci gledali v risanki The Jetsons, ki nosi uraden opis žanra: futuristična utopija. Izdelan v začetku '60 let prejšnjega stoletja, prikazuje »utopično prihodnost«, kjer je natakarica robot, očka gre v službo z letečim krožnikom in ljudje med sabo video-fonirajo. Utopična prihodnost? Videofoniranje ni več prihodnost ampak reden dodatek k telefonom in v redni uporabi. Risanka prikazuje to realnost kakor zelo oddaljeno v prihodnosti – pa ni!
Danes sem ostal brez besed, ko sem šel podaljšati naročnino za mobilni telefon in mi reče gospod za pultom: »Prosim za podpis na elektronsko tablico. Če ste zadovoljni s podpisom, potrdite«. Podpis na elektronsko tablico? Z e-svinčnikom? Moj e-podpis?
Soočil sem se z elektronsko tablico. In res to postaja redna praksa. Tako na upravnih enotah, kakor pri mobilnih operaterjih ali drugih pisarnah. Elektronska podlaga prepozna stik s pisalom, to se optično prenese na računalnik in v trenutku izpiše na list papirja ali drugam. Izvod pogodbe gre k meni domov po elektronski pošti in me tako časovno prehiti.
Čudenje in čudenje in čudenje – to, dragi moji, je tisto kar nam prinaša prihodnost. Stroji prehitevajo naša telesa in naše zmogljivosti ter neizogibno strmimo v obliko vsesplošne elektronizacije. Nisem nasprotnik napredka sicer ne bi brali teh vrstic, ampak zanima me, kje je zadnja meja dovoljenega in možnega: do kam bomo stopili? Kje so meje uporabe in kje meje zlorabe? Kam gre moj podpis, moji podatki, moja zasebnost?
Objave
5 komentarjev:
V reviji Življenje in tehnika, sem prebral članek, ki je en malo povezan s tvojo objavo, saj v članku piše nemogočih pojavih, ki v resnici so mogoči in tudi izvedljivi.
Dobrodošle seveda novosti, ki olajšajo življenje, a morajo biti povezane tudi z ljubeznijo do bližnjega, sicer hitro lahko pride do zlorab, ki smo jim pogosta lahko priče. Vprašanje o tem, kje so meje, je seveda takoj navzoče ob takih čudesih tehnologije, a hkrati se je ob iskanju zgornjih meja treba spraševati tudi o spodnjih, še dopustnih mejah. To gre po mojem z roko v roki.
To čudenje me spominja na govorjenje starih mam, ki so se čudile prvim tehničnim novostim, čeprav so danes ravno stare mame tiste najbolj moderne. Poznam cel regiment "super babic", ki za dogovore s svojimi "dekleti" uporabljajo mejl, skyp in podobne zadeve. Za nekatere dosti mlajše pa je že pisalni stroj čudo tehnike. Različni smo si ljudje in to dela naš svet toliko lepši (in zabavnejši).
@ Anonimni: A piše kaj o teleportiranju ali čem podobnem? Bo kdaj možno?
@ Andrej: Ampak mislim, da če je volja, lahko gresta z roko v roki tudi napredek in varnost. Če ...
@ Pečo: Ma ne, to ni govorjenje stari mam ampak ko te tip pogleda in reče: "elektronski podpis" se ti zdi, da si iz srednjega veka. Tudi moja nona si je za 80. rojstni dan zaželela gsm pa smo jo vsi čudno gledali; danes ga spretno in večkrat dnevno uporablja.
@Aljoša:Ja piše tudi o teleportiranju in bo mogoč, samo čez veliko časa(več kot 100 volet).
Objavite komentar