Energija življenja

Na moji mizi ležijo neurejeni kupi časopisov, knjig, časopisnih izrezkov in drugih zapiskov. Stiščan med papirjem, kakor preganjani in odvečni predmet, računalnik. Med časopisjem najdem članek o kardinalu Ersiliju Toniniju. Kardinal, znan predvsem italijanski publiki, ki preko televizijskih zaslonov ponuja energičen in pozitiven pogled na življenje pri svojem visokem jubileju ponuja pravo energijo življenja. Njegovih 95 let predstavlja jubilej zaljubljenosti v Božjo navzočnost med ljudmi in darom življenja.

Prav tako je zgovoren jubilej velikana slovenske pisane besede, Alojza Rebule, ki je povezan z našim teritorijem, zgodovino in izročilom. Toda tukaj ne gre za izročilo kot za neko antikviteto, zaprašeni ostanek preteklosti ampak element narodne zavesti. Spominjam se gimnazijskih let, ko smo se pripravljali na maturitetni izpit iz slovenščine: Vinograd rimske cesarice. Rebulovo delo se mi je vtisnilo v spomin, ker je odpiralo moj pogled na področje s katerim se nisem nikoli prej srečal kljub temu, da sem v takem okolju (in razmerah) tudi živel. Prvi stik z velikim avtorjem je prinesel fascinanten pogled na književnost, ljubezen do domovine in maternega jezika, ki se ni ustavil pri zbirki novel ampak je šel dlje.

Prišel je roman »Nokturno za Primorsko« z enkratnim likom Primorskega duhovnika, celostnega humanista, ki je postavil v sredino svojega življenja ljubezen do naroda in jezika. Naglo sem listal strani, srkal zgodbo kot nekaj kar se dogaja »tukaj in sedaj«. Dogodki in opisi so bili oblika literarnega bogoslužja, ki je zahtevala od mene vhod skozi portal zgodovine in narodne istovetnosti. In ob koncu zgodbe, sem bil primoran knjigo odložiti …

Življenjsko delo ki je napolnjeno s pozitivnim pogledom na življenje – energijo življenja – in močno zgodbo, ponuja vsem nam, ljudem vsakdanjika, lik posnemanja. Da, želimo si biti taki tudi mi pa ne zaradi slave ali uspeha ali občudovanja množice – zaradi osebne sreče in izpolnjenosti.

To pa je stična točka z avgustovskim praznikom, ki usmerja naš pogled iz pripekajoče, sušne in prašne površine zemlje k nebu. Marija.

Ona kot človek in zemeljsko bitje usmerja naš pogled k nebu, kajti ljudem prinaša Jezusa. S tem je postala Božja mati. Ne samo tista, ki je rodila Boga ampak ona je mati Boga. Marijin lik izstopa v mesecu avgustu saj njen praznik – vnebovzetje – privablja velike množice v najrazličnejša svetišča in romarske kraje.

Ko opazujemo velike množice na romanjih lahko rečemo, da je včasih Marijino češčenje pravo malikovanje ali popačena vernost naroda. Neverujoči vidijo v tem »čudaško« obnašanje kristjanov in trdijo, da je vse skupaj samo za tiste, ki ne razmišljajo. V prvi vrsti velja pojasniti, da je marijanska pobožnost dragocen kazalec odprtosti za milino, ponižnost, hkrati pa nedvomno znamenje tiste Božje ljubeznivosti, ki se gotovo širi na vse ljudi.

Druga točka je namenjena »vsem, ki ne razmišljajo«. Marija je lik filozofa in zgled raziskovalca. Ob oznanjenju »Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus« (Lk 1, 31) je Marija moral trezno premisliti kaj odgovoriti. Iz njenih besed zasledimo najprej (za)čudenje, ki je vedno izvor filozofije in šele potem sledi pritrdilni odgovor. A njen »zgodi se« ni samoumeven. S tem odgovorom se teologija ukvarja že dva tisoč let pa še nismo našli pravi razlogov. Lahko soglašamo s francoskim filozofom, spreobrnjenim ateistom, Andréjem Frossardom, da so vse žene (po)srednice po naravi in bi bilo čudno, da bi bila Devica Marija edina, ki to ne bi bila.

Poglobimo ta filozofsko-znanstveni segment. Mimo Marijinega lika ne morejo niti arheologi, psihologi, zdravniki in filozofi saj se ukvarjajo z najrazličnejšimi odtenki njenega življenja. In v svojih raziskavah – naj bodo še tako učene in dovršene – trčijo, kakor nemočni in nebogljeni otroci, ob neprebojni zid velikih vprašanj. Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, vnebovzetje, Božje materinstvo … niso predmet odvečnih pobožnih spekulacij, ampak skrivnosti, ki pojasnjujejo celotno nadaljevanje in delovanje evangelija.

Tukaj pa smo spet na začetku. Nered vprašanj v sodobnih družbi, spominjajoč neurejenosti moje pisalne mize, izziva čudenje in kliče k besedi tiste pričevalce pozitivnih pogledov na življenje, da lahko prispevajo k boljši življenjski kakovosti.

Objavljeno v mesečniku Naš Vestnik. Avgust 2009.