petek, 15. julij 2011

Kaj pa če vseeno ...

... ta blog nekako preživi? Recimo, da se prestrukturira? In preimenuje?

Ne, ni še čisto vse zamrlo niti na tej dobri stari tržnici. Kaj mislite o novem blogu, ki bi obravnaval kulinariko, gostinstvo, gastronomijo in ponudbo v lokalih? Bi obiskovali tak blog? Bi ga priporočili?
 
Sporočite svoje ideje, predloge, mnenja in pomisleke v komentarje ali v privatno pošto.

sobota, 25. junij 2011

Selitev

Blog MMT se počasi seli na novo platformo WordPress, ki jo ponuja prvi slovenski blogerski spletni časopis Drugi svet. 

Zapise Male miselne tržnice odslej lahko spremljate na naslovu: http://aljosa.blog.drugisvet.com/


Kaj se bo spremenilo? Avtor ostaja isti, slog tudi in si želim, da ostanejo tudi iste zveste komentatorke in komentatorji ter obiskovalke in obiskovalci MMT. Brez izkazane zvestobe danes ne bi bili tukaj. Prve tedne bo še nekaj zmede, vendar sem prepričan, da se na dobro hitro navadimo. Morda bo tudi ta blog še naprej služil svojemu namenu, le z drugačnim poslanstvom in imenom. Kdo ve...

nedelja, 12. junij 2011

Čas iskanja in čas novih odnosov

Čas hitrih sprememb in negotovih družbeno-političnih razmer odpira v človeku in družbi željo po trajnem, gotovem in varnem. Ljudje se oddaljujejo od klasičnih oblik verovanja, ki so hierarhično organizirane, ker iščejo stik s svetim in presežnim na neobvezujoč način. Družba je s hitrim napredkom in z uvedbo novih tehnologij postala fragmentarna in v nenehnem iskanju lastne identitete. Kaj lahko na tem področju ponudi teologija? Kakšna je kakovostna družbena antropologija? Ali je res čas individualizmov in liberalnih doktrin? So odnosi res samo še potrošnji material ali imajo svojo vlogo v skupnosti?

Odgovori so v tretji osebi Svete Trojice, ko na današnji praznik binkošti, prihaja med vernike (in nevernike) Sveti Duh.


Sveti Duh kot vektor Božje modrosti

Med 130 vprašanji za birmo je tudi tisto, koliko je darov Svetega Duha in kateri so. Tako pripravniki na birmo kot papige recitirajo naučeno snov, ne da bi razmislili o vsebini. Ali je darov Svetega Duha res sedem? Ne, teh je neskončno, le da iz praktičnosti smo jih združili v eno skupino. Med temi je dar modrosti, ki je več kot le znanje ali ponavljanje naučenih formul, ampak je sposobnost razsodnosti, premišljevanja in načrtovanja, mišljenja, odkrivanja in radovednega iskanja neznanega.

Za dar modrosti bi morali prositi in si prizadevati v prvi vrsti ravno katoličani, da bi naša vera bila vedno manj podobna dolgočasni ploskvi, ampak da bi postala mogočna katedrala razumnega verovanja. Verovati pomeni misliti Boga kot stvarnika vsega, tudi našega razuma.

Morda so apostoli, žene in Marija šele s prihodom Svetega Duha razumeli in sprejeli, kaj jim je Jezus govoril in kaj jih je učil, ko je bil med njimi. Prisotnost Božjega v osebi Svetega Duha med njimi je pomenila interpretativni ključ vsega Kristusovega življenja, ker čudeži, prilike in govori so bili namenjeni skupnosti – tisti in prihodnjim.


Sveti Duh kot temelj komunikacije

Predajanje izročila iz generacije v generacijo ni samo folklorna praksa, ampak je ohranjanje kolektivnega spomina neke skupnosti. Njena zgodovina postane živo sporočilo komunikacije in skupnost lahko črpa svojo moč iz skupnega spomina. V teologiji se grški izraz perihoreza uporablja za označitev sobivanja treh Božjih oseb na temelju ene (božanske) narave. Gre za dinamično sobivanje, ki je bolj podobno plesu in radostnemu bivanju. Bistvo Svete Trojice je bivanje v popolni komunikaciji, ki je ljubezen. Formulacijo lahko tudi obrnemo, saj je komunikacija bistvo ljubezni. Sveti Duh ima pri tem vlogo »povezovalca« in neke vrste Božjega ambasadorja med ljudmi. Po njem se Bog razodeva v svetu, po njem deluje in je trajno prisoten.

Prihod Svetega Duha med apostoli, ženami in Marijo vzpostavi neke vrste duhovni most, trajno povezavo ene skupnosti, ki kljub kasnejši razkropljenosti ostaja (t)ista Kristusova družina. Zaradi moči komunikacije in delovanja Svetega Duha je lahko Cerkev nosilka Kristusovega evangelija – vesele novice med ljudmi. Binkošti predstavljajo trenutek enosti med tujci, ki za vedno postanejo pripadniki enega Duha, ene skupnosti.

S prihodom Svetega Duha je nova skupnost postala povezana med sabo in z Bogom. On se je ponovno odločil, da bo prebival med ljudmi, da bo navzoč tam, kjer ga najbolj potrebujejo in iščejo. To je moč Svetega Duha, ki iz posameznikov dela skupnost, iz fizične mase pa bitja, ki si upajo misliti in upati v neskončnost.


Binkošti: vstop v neskončnost

Prihod Svetega Duha je vstop v neskončnost, ker to ni enkraten dogodek, omejen le na zgodovinski trenutek, ampak je Božja večnost, ki se staplja v našo kolektivno in individualno zgodovino. Zgodovina vsakega posameznika je obogatena na viden in neviden, razložljiv in čudežen način s prisotnostjo in darovi Svetega Duha. Na binkošti so apostoli, žene in Marija postali skupnost verujočih in upajočih v neskončnost, saj je minljivost življenja presežena z vsakdanjo prisotnostjo Boga.

Neskončnost je cilj, ki ga skupnost sprejme za svojega in k njemu strmi. V Stari zavezi prilika o Babilonskem stolpu prikazuje skupnost ljudi, ki je hotela doseči Boga na napačen način. Kazen je bila oddaljenost od cilja, medsebojna zmešnjava in položaj brez upanja. Prihod Svetega Duha med apostole pa pomeni ravno obratno, skupnost ima cilj, ima možnosti, da cilj doseže, zato ta dogodek predstavlja mejnik v dojemanju Cerkve in krščanstva.


Ali so binkošti rojstni dan Cerkve?

Vir: http://www.viphotels.it/
Razmišljanje o binkošti bom sklenil z vprašanjem o skupnosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev. Nekateri trdijo, da je današnji praznik prihoda Svetega Duha tudi rojstni dan Cerkve. Ta formulacija se mi ne zdi povsem pravilna, še posebej če pogledamo na razmere v Cerkvi skozi zgodovino in danes. Za vzorec vzamem vlogo in možnosti žensk v strukturnih in odločilnih cerkvenih pozicijah. Na binkošti so bile v dvorani, poleg apostolov, tudi Marija in druge žene, torej deležne enakega Svetega Duha in v enaki meri kot apostoli. Tekom zgodovine in vse do danes je vloga ženske v Cerkvi tretjerazredna, čeprav s spretno retoriko pokrijemo in opravičimo marsikaj.
Binkoštni praznik je gotovo prinesel prvi krščanski skupnosti edinstveno povezanost, ki ji je omogočil preživetje, vendar rojstni dan Cerkve lahko pomaknemo veliko prej. Drzno si upam reči, da je to lahko veliki četrtek (zadnja večerja) ali celo Kristusovo rojstvo.
Cerkev in krščanska teologija bi lahko veliko več zajemali iz bogate tradicije o Svetem Duhu in ga postavili na vidnejše mesto svojega življenja in dela. Močen poudarek na zapovedih, ki se je dogajal v prejšnjih stoletjih, je posledica hierarhične družbe in potrebe po uveljavljanju avtoritete. Danes ljudje iščejo stik z mističnim in presežnim, ki ni nujno podoba avtoritete, zato bi moral biti Sveti Duh na bolj vidnem mestu. Moč znamenj lahko interpretiramo preko prisotnosti Duha ki oživlja in nas povezuje.

sobota, 11. junij 2011

Huffington post prehitel NYT

Vir: http://blog.ning.com
Pred časom sem pisal o nakupu guruja vseh blogov, Huffington Posta – Huff, s strani internetnega giganta AOL-a in o napovedi, da naj bi Huff prehitel celo znameniti Washington Post. Prognoze se niso samo uresničile, ampak presegle vsa pričakovanja. Po poročanju družbe za spletne analize ComScore je Huff prejšnji mesec s svojimi 35,5 milijoni enkratnih obiskovalcev presegl celo spletno stran New York Timesa.

Razloga za ta uspeh sta dva: povezava med AOL-om in Huff-om ter uvedba plačljivih člankov na strani NYT. Po digitalni spojitvi je Huff začel beležit 30 % mesečno rast obiskov, medtem ko je newyorški spletni časopis v zadnjih treh mesecih uvedel plačljive članke. Uporabnikovo plačilo v zameno za novico postaja vedno bolj aktualna tema med spletnimi časopisi, saj je digitalni svet pocenil dostop do vsebin, ki so prej bile neizogibno plačljive.

Na področju inovativnih načinov plačila spletnih vsebin prednjači slovensko podjetje DoubleRecal oz. Dvojni priklic, ki prisili uporabnike, da v polje prepišejo označene besede. To omogoča oglaševalcem, da njihove reklame niso več le figurice ob robu strani, ki jih naše oko vedno manj zaznava, ampak pogoj za vstop v novico. Novica je za uporabnika brezplačno-plačljiva, za ponudnika pa vsekakor vir prihodka. To lahko opazite če želite brati novice Dnevnika ali Požareporta.

četrtek, 09. junij 2011

torek, 07. junij 2011

Ateizem, mladi in vera – zakaj proč in zakaj ostati?

Vir: http://media.panorama.it
Binom ateizem in mladi je zanimiva in izzivalna kombinacija sodobnega družbenega pojava, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Zakaj vedno več mladih se deklarira za ateiste, čeprav ne vedno vedo kaj to pomeni? Zakaj je ateizem moderen? Ali sploh lahko »ne-mislimo Boga«? Na ta vprašanja bom skušal nasloniti svoje razmišljanje in ker točnih odgovorov nimam, bom odprl še dodatna vprašanja. Da, nad vprašanja z vprašanji, ker včasih potrebujemo le refleksijo stanja, da lahko ugotovimo, kako naprej.


Pojem ateizem danes nosi v sebi več pomenov, kot jih je pred leti, ker postaja nova oblika poganstva. Zavrnemo Boga in tradicionalna verstva ter se zatečemo v čaščenje niča, da smo proti nečemu in s tem drugačni. Toda kljub temu nekaj častimo, se obnašamo religiozno in ravno to je ironično, ker zavračamo vero in obstoj božanstva tako, da oblikujemo novo obredje, novo vero in novo božanstvo. Novo božanstvo je brez obraza, do njega ne gradimo odnosa, ne potrebuje naših molitev in nedeljske maše. To je božanstvo svobode in od njega lahko vzamemo kar hočemo in kar nam tisti trenutek najbolj paše.

Sodobni rituali so prinesli nove svečenike, ki so mediji. Oni oblikujejo družbo in mlade ter vnašajo v naše življenje navade s katerimi določajo kaj je »in« in kaj »out«. Biti kristjan je po njihovi sodbi definitivno »out«.

Kdo pa so mladi? Današnja mladina – ne vsa – se na verskem in etičnem področju nahaja v primežu »vse je dovoljeno, ker imam pravice« in krizo življenjskega sporočila z neko vsebino. Veliko raziskav in študij opravljamo o tem, kako mladi vidijo družino, medije, vrstnike, šolo ... z veliko težavo pa jih preprosto vprašamo: »ali kaj potrebuješ?«. Medtem ko oni preživijo več kot tisoč ur letno povezani z velikimi in malimi napravami v višinah in breznih brezmejnega svetovnega spleta, naša družba išče načine, kako bi nas presenetila s presežkom, luksuzom in prestižem. Ali je to bistvo za naše življenje? Si to želijo mladi? Prepričan sem, da tako mladi kot celotna družba potrebujemo le bistvene stvari: dobre medsebojne odnose, zaupanje, veselje in radost bivanja.

Velike moralne in vzgojne figure kot so šola, družina, država in Cerkev bi morale ohranjati najvišji nivo moralnosti v družbi in mladim ponudit najboljše za njihov razvoj. Nenazadnje je to investicija v prihodnost celotne civilizacije. V majskih in junijskih nedeljah potekajo birme, zato je to čas, ko se lahko vprašamo »in kaj po tem?«.

Obdobje po birmi je že pregovorno postal čas velikega eksodusa, ki pelje mlade daleč stran od Cerkve. Kaj se dogaja med našimi najstniki, ki po vsaj sedmih letih verouka dobesedno zbežijo stran od krščanstva? Upam si trditi, da nekaj mora biti zelo narobe z dojemanjem krščanstva kot takega in posredovanjem evangelija. Svoje prispeva še družba in rezultat je popoln. Mladi birmanci si v polju o verski pripadnosti v profilu na Facebooku brez sramu odkljukajo »ateist«, vsakršna povezava na vero pa je sistematično izbrisana. Zakaj na socialnih omrežjih najdemo slike (sanjskih) potovanj in norih zabav, ne najdemo pa fotografije njihove birme? Zakaj se veča število uporabnikov socialnih omrežji in manjša število bralcev Svetega pisma?

Cerkvena »agenda« vročih tem na žalost ne sovpada z družbenimi premiki, ki se med odraščajočimi dogajajo zelo hitro in tako pri maši slišijo nekaj, kar ocenijo kot »za življenje neuporabno«. Razkorak je še večji in kredibilnost še manjša, ker velika večina oznanjevalcev Božje besede ostaja samo na teoretični ravni, njihova dejanja in zgledi pa ne odsevajo evangelija. Ta že nekaj časa ni več Magna carta v Cerkvi, ampak samo še droben tisk, ki prepriča majhen krog ljudi.
 
 Moč in lepota Kristusovega odrešenjskega sporočila sta za vse čase, tudi za nas, za danes. Postati moramo civilizacija, ki »misli Boga«, da bomo lahko upali in načrtovali, sicer je s smrtjo vsega konec. Obup lahko presežemo le z zagotovilom, ki ga je Jezus zapustil, da je smrt premagana. Morda je prišel čas za dieto za Cerkev, družbo, družine, politiko, medije ... vsi bi morali na očiščevalno dieto, ki bi očistila naše misli, želje in ideje. Ker smo siti vsega in drug drugega, spregledamo vso lepoto ki nas obdaja. Potrebujemo čas, da se vrnemo k bistvenemu, k tistemu, ki nas ne otežuje in bremeni, ampak daje novo energijo in voljo, da gremo naprej. To je evangelijsko sporočilo, ki nam pomaga, da odkrijemo bistvo in smisel življenja. Zato je vredno ostati.

Objavljeno v sveže izdani junijski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

sreda, 01. junij 2011

Namesto v službo, na Karitas

Vir: http://indiaphoto.org
V teh dneh poteka akcija Škofijske Karitas Koper z naslovom Pomagam pomagati, ki se obrača na Primorke in Primorce dobre volje, da priskočijo na pomoč ljudem v stiski. Čeprav je akcija medijsko nekoliko prezrta, se mi zdi vredno in pomembno opozoriti na naraščajočo socialno stisko ljudi, ki so v kratkem času izgubili skoraj vse in s strahom gledajo v prihodnost. Številni starši so ostali brez službe, zato njihovi (pogosto še šoloobvezni) otroci gledajo na razkošje svojih vrstnikov s toliko večjo težavo.

Socialna bomba ki se iz tedna v teden veča, vsekakor ni tako mikavna in marketinško donosna tema kot so estradniške avanture, politični prepiri in oddaljena vojna prizorišča, vendar se moramo zavedati, da se vse to dogaja prav pri nas. Prepričan sem, da vsak od nas ima v svojem krogu poznanstev soseda, sorodnika, prijatelja, znanca ali celo družinskega člana, ki prejema socialno pomoč, prehranski paket ali drugo obliko pomoči. Najbolj zaskrbljujoče je, da je tako stanje postalo »normalno« in v to nas želijo prepričati tako politiki, ki bi morali skrbeti za skupno dobro vseh državljanov, kot tudi mediji in vidni predstavniki družbe.

Ali je res normalno, da mladi in sposobni ljudje namesto v službo hodijo na Karitas? Ali je normalno, da v samostojni Sloveniji 21. stoletja mlade družine nimajo za osnovna živila? Ali je normalno, da je razlika med direktorjevo in delavčevo plačo več kot 60-kratna? Priznam, da me te številke strašijo, ker socialna bomba bo udarila vse, ne samo »ta revne«. Naša družba je pogrnila na zrelostnem izpitu socialne solidarnosti, ker smo prepožrešni, da bi od svojega izobilja delili s tistimi, ki nimajo.

Osupljive številke koprske Karitas kažejo, da vsak šesti prebivalec Primorske potrebuje redno(!) Karitasovo pomoč. Skoraj 400 ton razdeljene hrane letno pa je podatek, ki jemlje sapo: ali je mogoče, da so ljudje v naši bližini lačni? 
 
Tukaj se odpirajo mnoga vprašanja, debate in dileme, ki so lahko spodbuda za nadaljnjo debato. Opozoriti pa želim na vidik, ki ga mediji in tudi mi pri vsakdanjih pogovorih pogosto spregledamo: Karitas ni društvo ampak bi moral biti način mišljenja in življenja socialne solidarnosti vsakega kristjana. Pozornost do potreb bližnjega in obzirnost do njegove stiske – tudi z načinom življenja – je danes še kako potrebna. Karitas ni samo denar in položnice, ampak mnogo več. To je razmišljanje »kaj lahko delim«, ki bi lahko pripeljalo našo družbo v mnogo bolj prijazen položaj. Karitas je ena redkih institucij, ki uživa široko družbeno podporo in socialni ugled. Tega si gotovo ni pridobila z dragimi banketi in promocijskim gradivom, ampak si ga je prigarala s trdim in premišljenim delom na terenu. Med nami.

Upam, da bomo tudi preko solidarnostnih akcij prepoznali težave drugih in – ne nujno preko položnic – jih lajšali s skupno pomočjo. Živeti krščanstvo je mnogo več kakor obisk maše in dnevna molitev, ker je osebni (skriti) angažma bistvenega pomena, da veri damo tudi »realno« dimenzijo. In Karitas, ne smemo pozabit, je na tak ali drugačen način, druga plat (t)istega Cerkvenega Z/zvona.

nedelja, 29. maj 2011

Upanje ali usoda?

Edino, kar je za človeka lahko usodno, je vera v usodo: le-ta ovira gibanje spreobračanja.

Martin Buber


Vir: http://media-cdn.tripadvisor.com
Danes je usoda in prepričanje v obsotj že začrtanih okoliščin nov sindrom, ki hromi našo sposobnost upanja. O tem sem že pisal, vendar mislim, da se premalo piše in razmišlja o stanju družbe, ki je ujeta v moč usode. Tukaj se kaže tudi hiba Cerkve, ker ne odgovarja učinkovito na sodobni relativizem in vdanost v usodo, ampak samo tarna nad stanjem v družbi. Teologija ponuja nekaj odličnih odgovorov, ki bi jih lahko pastoralni delavci na konkretnih primerih lahko uresničili.
 
Med upanjem in usodo je velik prepad, saj usoda je kletka, ki ne dopušča maneverskega prostora daljnosežnega razmišljanja. Kam nas pelje usoda? Nikamor, ker je že vse določeno in ustavljeno. Kam nas pelje upanje? Daleč, celo onkraj prihodnosti, do meja našega razuma, da lahko mislimo neskončnost.
 
Razmišljam o teologiji upanja, ker je današnja Božja beseda prežeta z upanjem, saj se še vedno nahajamo v velikonočnem času – obdobju v cerkvenem letu, ki odmeva moč in pomen Kristusovega vstajenja od mrtvih. Zaradi tega dogodka je krščanstvo vera, ki ima v svojem bistvu, v svojem DNK-ju, inkorporirano upanje od začetka do konca. Stvarjenje sveta in odrešenje se stikata ravno v upanju, da bo fizikalna stvarnost prebistvena in presežena. To pomeni, da je bivanje mogoče tudi v presežni dimenziji večnega (=neskončnega). Krščansko upanje ni samo opomba pod črto, ampak je slavnostni vhod, kakor portal, v način krščanskega življenja.
 
Biti kristjan v prvi vrsti pomeni prevzeti držo upanja, ki se staplja z vsakdanjim življenjem. Vse zapovedi, določbe, zakramenti, verska praksa in molitve so samo sredsta, ki pomagajo ljudem, da vstopijo v neko okolje. Zato nam danes apostol Peter nalaga, da moramo vedno odgovoriti o svojih razlogih upanja. Ne iz pozicije moči ali zaradi prevzetnosti, ampak ponižno in s strahospoštovanjem. Tukaj ni prostora za manifestacije oblasti, ampak samo za Duha, ki prihaja k nam po vstalem Jezusu Kristusu.

četrtek, 26. maj 2011

Velike zgodbe, ki bogatijo zgodovino

Zadnji konec tedna v aprilu s(m)o se vsi ozirali po svetovnem dogajanju, ki je bilo pestro in zelo različno: poroka britanskega princa Williama in Kate Middleton, beatifikacija papeža Janeza Pavla II. in uboj voditelja teroristične organizacije Al Qaeda Osame bin Ladna. Čeprav so ti dogodki zelo oddaljeni med sabo – tako po kilometrih kot tudi vsebinsko - jih povezuje skupni imenovalec. Skupno imajo versko konotacijo, senzacionalnost z močno medijsko pokritostjo in seveda to, da so iz golih dogodkov postali zgodbe. 

Britanska monarhija še vedno ostaja simbol klasične evropske vladarske pravljice, ki s svojimi sencami in svetlimi trenutki narekuje tek zgodovini. Kakor v pravljici je princ popeljal svojo izbranko do lepe palače na slikoviti kočiji z belimi konji, množica pa ju je navdušeno pozdravljala ... Okrog zgodb se ljudje zbiramo, da bi prisluhnili razpletu, bučno pozdravljamo svoje najljubše junake, da se z njimi identificiramo in da preko zgodb začutimo, da še vedno živimo v urejeni družbi. Čeprav slednje zveni zelo staromodno, se ljudje v kaosu ne znajdemo, zato hrepenimo po redu, trajnosti in kontinuiteti. Radi opazujemo kraljevo družino, zvezdnike, svetovne umetnike, športnike in uspešne poslovneže, ker si želimo takega uspeha in ker iščemo oporne točke v sodobni zmedi. 

Kaj nam daje gotovost, da je naše življenje urejeno? Zgodbe. Bodisi take, ki zadevajo nas same, bodisi veliki dogodki iz tujine o katerih samo slišimo ali beremo v medijih. Tukaj pa nastopi vprašanje, kako zvesto nam mediji prinašajo zgodbo in čemu dajejo poudarke.  

Ugibanja, kakšna bo nevestina obleka, kakšne barve bo klobuk kraljice Elizabete II. in kdo se bo prikazal med povabljenimi so jasno znamenje, da je bil dogodek resnično pričakovan in željen. Mediji so tekmovali v senzacijah in modnih podrobnostih, nihče pa ni omenil bistva poroke. To vsekakor ni blišč zunanjosti, ampak plemenitost odnosa, ki se bo z leti bogatil in poglobil. 

Fragmentiranost zahodne družbe in močan individualizem, ki zagovarja moč in veličino posameznika celo nad skupnim dobrim, potrebujeta zgodbe, da napolnijo zgodovino. Svoja življenja omejimo na oddaljeno komuniciranje prek spleta, ki nas v mnogih segmentih res bogati, pogosto pa tudi siromaši in oddaljuje. Potrebujemo velike zgodbe, da obogatijo našo osebno zgodbo in našo zgodovino. 

Tukaj imamo še dve veliki zgodbi, ki potrjujeta, kako smo ljudje družabna bitja. Beatifikacija papeža Janeza Pavla II. je privabila v Rim preko milijon ljudi, ki so želeli »biti tam«, čeprav bi od doma lahko spremljali obred bolj udobno in poceni. Biti na kraju, kjer se je vse to res dogajalo, brez pregrad in meja, je močan element, ki napravi - skupaj z močjo množice – iz zgodbe poseben dogodek. In podobno se je zgodilo v mnogih zahodnih mestih, ko je svet obšla vest, da je bil princ terorja ubit. Ljudje so hitro in povsem spontano napolnili ulice in trge, da bi se skupaj veselili. Tudi oni bi lahko od doma, udobno pred računalnikom, spremljali dogajanje in tu pa tam kliknili na gumb »like« v najbolj obiskanem socialnem omrežju. Čeprav prek spleta - bi se spet združevali v veliko zgodbo naše zgodovine.

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.

torek, 24. maj 2011

Predsednikov avto

Če bi se gospod predsednik peljal s kočijo tako kot kraljica, ali z normalnim avtom, se mu to gotovo ne bi zgodilo: