Objave
Morda se komu zdi čudno, da je zame tako »odkritje«, ko pa bi moralo biti nekaj vsakdanjega. Res je, vendar na Sveto pismo ne gledam kot teolog ampak najprej kot vernik. In potem, če ostane še petnajst minut, tudi kot teolog. Vera in razum – pa take fore.
No, zdaj malo bolj konkretno. Danes je navezava med prvim berilom (Mojzes in mana v puščavi) in evangelijem, bolj kot očitna (Jezus je kruh življenja), zato dodatnih iskanj ni treba postavljati. Postaviti pa moramo nekaj vprašanj, da ostanemo v duhu učencev.
Učenci v današnjem evangeliju Jezusa naslavljajo z »Rabi« - učitelj. S tem se še bolj identificirajo z vlogo učenca, neukega poslušalca. On je učitelj, ki ima odgovore. Oni pa so tisti, ki postavljajo vprašanja in kot v nekakem intervjuju s slavnim filozofom, smo bralci deležni prvovrstnih odgovorov. Gre za dialog z nelahkimi vprašanji. Evangelij pa se konča s pritrdilnim vzklikom iz obeh strani: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« (Jn 6, 34) in »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6, 35).
To je evangelij, ki ne pušča abstraktnih in visokih tez ampak gre skozi nekaj tako organskega, stvarnega in bistvenega kot je prehrana. Simbol hrane pa je gotovo kruh.
Toda Jezus (p)ostane kruh, ki nasiti drugačno lakoto kakor tisto, ki so jo sprva imeli v mislih učenci in tisto, ki se kot prva asociacija prikrade v naše predstave. On je kruh namenjen drugačni vrsti lakote …
On je tisti, ki odpira odo življenju in prekipeva v veselju. Zaradi Njega je vse nastalo in smo otroci dobrega Stvarnika. Otroci, ki tako počasi razumejo znamenja. Zato današnji evangelij hrani tri vprašanja in šele pri tretjem, otroci dobimo tisti odgovor, ki prenaša dejanja iz preteklosti v sedanjost. Premik pripovednega časa pogojuje tudi glavnega igralca in glavne vloge: »ne Mojzes ampak moj Oče« (Jn 6, 32).
Oče ne zahteva in ne terja, ker ne pričakuje. On daje! Daje prvi. Morda z izgubo ampak brez zadržka in brez dvoma. Gospod Bog podarja prvi in največji dar: življenje. Na nas pa je, da ta sprejmemo in odgovorimo kot iskalci lepega. Kot tisti učenci, ki nemirno sprašujejo Učitelja in prosijo vsakdanji kruh, saj samo tukaj dobijo jed, ki nasiti. Bog je večen zato življenje ki ga podarja je večno. Ne konča se v sivini pokopališča ampak tam šele dobi novo podobo. Življenje postane dar, ki ga rja ne uniči in molji ne razjejo.
Začetek življenja je simbolizirano v rojstvu. Rojstvo človeka prinaša veselje in veliko upanja. Tako lep dogodek pa spremlja tudi neka »lakota« po gotovosti, lepi prihodnosti … Zato nam Jezus na drugem kraju pove: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme« (Mr 9, 37).
Otroci so posebna evangeljska kategorija. Kategorija v povezavi z Božjim kraljestvom: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10, 15).
2 komentarja:
Gospod, vselej nam daj takih vernikov... ki razmišljajo, ki poslušajo Božjo besedo, se ob njej navdihujejo. Predvsem to mi je všeč, da si upaš razmišljati in povedati, kaj razumeš ob tej besedi. Tudi to je tista hrana za življenje.
Tisti kruh življenja moramo bratom in sestram, ki ga iščejo, posredovati vsi - to je naše skupno duhovništvo (da ne bom spet obtožen predkoncilske miselnosti).
Potrebujemo seveda tudi teologe, a predvsem vernike. Vera pa ni le pripadnost, oziroma ni pripadnost, kot bi radi dokazali v naši Cerkvi s kongresi na stadionih, ampak je odnos... Ja, odnos Oče-Sin, Oče-sin in Kristus-jaz ter Kristus-mi (Cerkev).
@ Andrej: Ne boš obtožen predkoncilskosti :) Obljubim! :)
Res je, vera je odnos zato mora biti vselej svobodno izražena. In tisto kar "povzroča", da je krščanstvo zanimivo je to, da je vsak odnos enkraten.
Mislim, da SP nudi dovolj navdihov in idej vsem, ki si vzamejo 5 min. časa.
Objavite komentar