Duh vzhoda

Varšava. Mesto ki nosi dušo vzhoda in gleda na zahod. Dvajset let po padcu Berlinskega zidu predstavlja za to mesto dvajset let sprememb in hitre hoje v veliko politično tvorbo Evropske unije. Pot me je pripeljala sem zaradi kongresa, ki ga organizira mednarodno združenje Societas Ethica iz Švice (The year 1989 – twenty years after the collapse of communism. Political and ethical challenges) in analizira stanje evropske družbe dvajset let po padcu Berlinskega zidu. Ključna vprašanja so, kako živi družba, kaj je novega, kako se kapital prijema na tleh komunizma, vloga zahoda …

Učenost predavateljev je zelo dobrodošla ampak še bolj zanimiva je slika na terenu. In kaj lahko vidimo v Varšavi? Vožnja po avtocesti (tako ji pravijo domačini) od Krakova do Varšave traja skoraj pet ur. Pokrajina je ravna in pogledu se ponujata neobdelana polja in gozdovi. Iz gozdov pa v predmestju Varšave, kakor punja v oko, udarijo reklamni napisi. Vseh oblik in velikosti, živih barv in zahodnih gesel. Oglasni trg ni normiran kakor je pri nas (jumbo plakati, plakatna mesta na postajah … in so vse dimenzije enake) ampak vsak oglašuje kakor želi in zmore.

Mesto je dokaj čisto, z odličnim in poceni javnim prevozom (24-urna vozovnica za vse kar pelje po celem mestu je nekaj manj kot 0,50 €), prenovljenimi stavbami in velikimi parki. Občutek zračnosti in sproščenosti dobi obiskovalec ob pogledu na neskončno dolge in široke ceste.

Poljska prestolnica postaja središče kontrastov. Na eni strani arhitekturna struktura mesta iz komunizma izgublja prostor pred kapitalskimi katedralami jekla in stekla ter na drugi strani baročne in renesančne stavbe v dialogu s sodobno arhitekturo. Sodobna arhitektura izgrajuje tudi družbo – ne samo mesto – ki živčno hlasta po modernih dosežkih, začenja gledati na uro bolj kot na bližnjega in odpira vrata velikemu gospodarju: denar. Bo izginil duh vzhoda?

Od daleč je še viden kakšen okrušen kot stavbe, ki pozdravlja živahno množico z besedami melanholične duše. Take občutke povzema Chopin in jih nosi v sebi, morda globoko skrite, tudi vsak Poljak. Vsak Poljak pa je ponosno navezan na veliko zgodovino svoje domovine in na like, ki so popeljal Poljsko visoko med narode: Friedrich Chopin, Marie Curie, Janez Pavel II., Lech Walesa etc.

Mit o veliki katoliški trdnjavi (še) zdrži saj je mogoče videti polne cerkve ob vseh urah dneva. Ljudje se ustavijo predvsem za molitev ali spoved. Vendar zelo verjetno je – kakor se profilirajo obrisi družbe – da bo tudi ta trdnjava padla. Mladi bodo izbrali drugačno pot od starih, potrošništvo je mikavnejše (in lažje) od krščanstva in vrednote bodo končale na odpadu. Morda.

To mesto mi daje občutek, da sem tukaj bližje tisti preteklosti, ki je tako močno zaznamovala tudi nas in smo jo že skoraj pozabili. Počutimo se že »odrasli« Evropejci, veliki med velikimi toda imamo še kakšno lekcijo za absorbirati. Občutki so zelo mešani saj Varšava ponuja vse kar potrebuje razvajeni zahodnjak in hkrati ostaja mesto vzhoda. Mesto, kjer zjutraj, ko se peljem s škripajočim tramvajem na predavanja, diši po pečenem kruhu. Morda pa je to duh vzhoda, ki bo ostal tudi potem, ko bo kapital preobrazil mesto in družbo.