Marijino vnebovzetje

Današnji praznik imenujemo tudi Marijina velika noč. Čeprav govorimo o največjem Marijinem prazniku, o njem ne najdemo ničesar v evangelijih. Čudno. Od kod pa ta praznik? Praznovanje oz. spomin na Marijino (čudežno) vnebovzetje kristjani praznujemo že od 2. st. po Kr. vendar šele koncil v Efezu (5. st. po Kr.) je »zakoličil« ta praznik in ga uvedel v koledar. Sledila so stoletja izraza ljudske vernosti in številne navade, ki se od kraja do kraja razlikujejo.

Morda težko razumemo kako je Marija šla v nebesa, zakaj s telesom in dušo ter kje ta nebesa sploh so. Vse to je dogma nekako odpravila z monolitno razlago praznika, ki ga teologi vedno težje razložijo sodobnemu svetu iskalcev. Pomembno pa je, da razumemo današnji praznik kot tisto »napoved«, da tako kot je Marija dosegla nebesa s telesom, bomo tudi mi ob koncu časov – ali sodnem dnevu – dosegli popolno preobrazbo duše in telesa. Kako bo to zgledalo? Odkrito povedano, sploh si ne znam predstavljat.

Da ostanemo v paragrafih pravovernosti pa k današnjemu prazniku paše lepa marijanska antifona:

Ave, maris stella,
Déi mater alma,
atque semper virgo,
félix caeli porta.

Sumens illud «Ave»
Gabriélis ore,
funda nos in pace,
mutans Evae nomen.

Solve vincla reis,
profer lumen caecis,
mala nostra pelle,
bona cuncta posce.

Monstra te esse matrem,
sumat per te precem
qui pro nobis natus
tulit esse tuus.

Virgo singuláris,
inter omnes mitis,
nos culpis solútos
mites fac et castos.

Vitam praesta puram,
iter para tutum,
ut vidéntes Iesum
semper collaetémur.

Sit laus Deo Patri,
summo Christo decus,
Spirítui Sancto
honor, tribus unus. Amen.