Objave
Zid 27 let delil mesto in družine
Neka avgustovska noč pred 48 leti. Berlin. V noči iz 12. na 13. avgust so vojaške enote Vzhodne Nemčije z žico zapečatile mejo med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom.
Na "nedeljo bodeče žice", kot Nemci imenujejo dan ločitve države, so se Vzhodni Nemci zbudili ujeti v sovjetskem območju. V največji tajnosti so oblasti Nemške demokratične republike angažirale več 10.000 stražarjev, vojakov in policistov, ki so v noči na 13. avgust 1961 postavili nadzorne točke in ovire z bodečo žico ter tako dobesedno zabetonirali delitev hladne vojne v Evropi. Berlin je razdelila
Žica je med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom zrastla, ker se je Nemška demokratična republika odločila, da bo končala eksodus svojih prebivalcev na Zahod z ločitvijo Berlina, ki je bil po koncu druge svetovne vojne razdeljen na štiri območja: ameriško-britansko-francoskega in sovjetskega. Zahodni Berlin je bil po tej razdelitvi priljubljeno izhodišče za ubežnike iz strogega sovjetskega sistema, saj je od 50. let prejšnjega stoletja do avgusta 1961 na Zahod iz komunistične Vzhodne Nemčije z devetimi milijoni prebivalcev na Zahod pobegnilo kar 2,5 milijona ljudi.
Prebivalci obupani bežali in protestirali
Zid je razdelil Vzhodni in Zahodni Berlin in ločil Zahodni Berlin od drugih delov Vzhodne Nemčije. Svet so takrat šokirale podobe prebivalcev obmejne ulice Bernauer Strasse, ki so z oken skakali na drugo stran zidu v mreže, ki so jih držali prebivalci Zahodnega Berlina. Na tisoče jeznih protestnikov se je takoj zbralo na zahodni strani berlinske žice, na enem izmed mejnih prehodov so skušali celo porušiti žico, a so jim to preprečili stražarji.
Takratni zahodnonemški kancler Konrad Adenauer je prebivalce pozval k miru in v televizijskem prenosu državljanom dejal: "Danes, kot vedno, smo tesno povezani z Nemci v sovjetski coni in z Vzhodnim Berlinom. Ostajajo naši bratje in sestre, zvezna vlada pa ostaja trdno zavezana cilju nemške enotnosti".
Ločitev mesta je sprožila tudi ostre odzive mednarodne skupnosti. Predstavnik britanskega zunanjega ministrstva je dejal, da so ovire v nasprotju s statusom, ki ga je Berlin dobil po koncu vojne, nezakonite. Ameriški zunanji minister Dean Rusk je dejanje NDR-ja označil kot kršitev Vzhodno-Zahodnih dogovorov, in napovedal protestno noto Sovjetski zvezi.
V nekaj dneh zgradili zid
V naslednjih dneh so začele vojaške enote menjati žico s kamnitimi bloki in tako zgradile pravi zid. Zid je v višino meril
Med prečkanjem zidu umrlo najmanj 136 ljudi
Izide zadnje strokovne študije so objavili v torek. V njej so prvič znanstveno dokumentirali število smrtnih žrtev Berlinskega zidu. Med letoma
Ko se je leta 1989 začela dvigovati železna zavesa, je prek Madžarski in Avstrije na Zahod prebegnilo na tisoče Vzhodnih Nemcev. 7. novembra 1989 je komunistična vlada Vzhodne Nemčije odstopila, dva dni pozneje pa je navdušena množica porušila Berlinski zid. Naslednje leto sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija znova združili.
[Po: RTV SLO 13. avgust 2009; Berlin - MMC RTV SLO]
8 komentarjev:
Ha, zanimivo. Bom na zgodovinskem blogu objavil eno zanimivost, ki se je zgodila, ko so podrli zid :) Verjamem, da se boš lepo imel. Nekateri smo bolj delavno razpoloženi, ker moramo, a ne.
Glede zida me res zanima še kakšna anekdota. Ker "protagonist" vsega je zid ...
A greš v Berlin? Ne pozabi iti na Aleksanderplatz. Pa kupi kakšen spominek s cesarjevo sliko, so sicer protestanti, ampak nihče ni pač popoln.
Moja sestrična je živela v Zahodnem Berlinu med 1970-1980 in mi je pripovedovala o tem razdeljenem mestu. Tako je, da je bila v Berlinu fizična meja 27 let. Pri nas pa je že več kot 65 let razdelitev v naših glavah. Potem pa se naj vprašam, ZAKAJ?
Lojze,
ne sprašuj se, zakaj. Ker odgovora ne boš nikoli dobil, če ga pa že boš, nikakor ne boš zadovoljen z njim oziroma te bo razočaral.
V šestih letih lemenata sem se naučil, da se dveh besedic v Cerkvi nikoli, pod nobenim pogojem ne sme izgovoriti. In to sta besedici: 'zakaj' in 'ne'.
Namesto 'zakaj' se je bolj prijetno spraševati 'čemu vse to', 'kaj naj jaz naredim da bo bolje' ali pa 'kako' itd.
Odgovor na 'zakaj' ve edino Bog in On tudi ve, zakaj nam odgovora ne pove.
Ja res je Aleš, sem pozabil napisati "čemu vse to"? Ravno to sem danes zvečer govoril z pisateljem iz Idrije v Godoviču (Pri Petkovšku). Hvala za opozorilo še enkrat.
Če govorimo o razdoru v slovenskem narodu, potem ta ni nastal še le po koncu 2. svetovne vojne, ampak nekje med letoma 1860 in 1870, osnove zanj pa so še od prej. Vsaka stvar ima seveda svoje vzroke, vendar pa zame ni čudno to, da je do razkola prišlo, ker je moralo priti, ampak, kako to, da smo še vedno tam, kjer smo bili, vsak lepo na svojem bregu ali pa na svoji strani zidu, po več kot stotih letih - do pravega razkola je namreč prišlo v devetdesetih letih 19. stoletja.
Bog zagotovo najbolj ve, ker so vzroki globoko v nas, so posledica prvega padca. Napuh in samozadostnost sta pripeljala do razdorov, pa še do marsičesa drugega.
Mislim, da miselno nismo na bregovih ampak v jamah. Hudih jamah! Naša zgodovina nima katarze, nima trenutka odrešenja in samokritike. Zato smo taki kot smo. Berlin so razdelili ... in ga spet spravili skupaj. Evropa pa zelo počasi celi svoje rane.
Vprašanje zgodovinskega spomina vključuje - neizbežno - tudi pojem odpuščanja. Ta pa je, na začudenje mnogih, izključno teološka kategorija. Zato hitro nastane velika težava pri naši spravi. Potrebujemo odpuščanje kot celostni trenutek in dejanje, hkrati pa želimo, da to ne bilo nič v povezavi z Bogom.
Ali je možna kakšna druga pot? Zgodovina je dokazala, da je ni.
Objavite komentar