Novo življenje - novi človek

V prvem avgustovskem počitniškem tednu odmevajo besede apostola Pavla, ki v nedeljskem drugem berilu postavlja pomenljivo preobrazbo: stari in novi človek. Bolj kot za kako Pavlovo pismo gre za obliko krstne kateheze, ki jo strokovnjaki datirajo v poznejše obdobje. Vsekakor lahko govorimo o navdihnjenem besedilu toda sad kasnejše redakcije in dopolnil.

Tukaj je besedilo:

Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma. Zaradi nevednosti, ki je v njih, in zaradi trdote njihovega srca jim je razum otemnel in so se odtujili Božjemu življenju. Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nečistosti. Vi pa se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

Ef 4, 17-24

Nedeljska objava, ki se dotika dveh pomenljivih bibličnih odlomkov, lahko dobi v današnjem razmišljanju še drugačno poglobitev. Vsega nisem utegnil takoj pripravit zato sem si vzel nekaj časa in sem »zaoral« po besedilu. In iz tega izhajajo nekateri izsledki, ki jih tukaj predstavljam.

Analiza začenja z lingvističnim izhodiščem, ki se dodatno opira na svetopisemsko besedilo in teologijo, da vstopi v jedro sporočila. Izpostavljam tri besede oz. besedne zveze, ki iz Pavlovega teksta kličejo bralčevo pozornost: življenje, stari človek in novi človek.

Življenje

Najpogostejša beseda v Ef 4, 17-24 (čeprav samo 4 krat) nastopa življenje oz. živeti. Poudarek je na razliki življenja poganov in življenja kristjanov oz. Pavlovih skupnosti. Prav ta beseda se navezuje na življenje poganov in tudi na življenje po Božji volji oz. starega človeka. Ko pa Pavel omenja »življenje« novega človeka govori v presežni kategoriji in zato uporabi besedo stvarjenje oz. ustvarjen.

Exordium začne s pozivom, da ne živimo v ničevosti svojega uma. V biblično-hebrejskem (in krščanskem) svetu se pogosto pojavlja prepričanje, da bivanje, ki ne pozna pravega Božjega obličja, temelji na ničevosti (praznini) in to privede do napačnih življenjskih odločitev in pogosto privede človeka, da položi zaupanje v prazne oz. minljive stvari življenja.

Prav tako v sami zgradbi besedila lahko opazimo kontrast v življenju pred krstom »po pogansko« in novost krščanskega življenja. Ta prehod je označen s čudovitim izrazom učiti Kristusa. Bralec se mora tako ozreti na svoje krščansko ozadje, ki se ne zadovolji samo s poslušanjem nekaterih od verskih resnic, ampak mora poskušati vstopiti v neposreden stik z Njim, ki postane središče novega bivanja. Učiti se Kristusa pomeni (preko poznanja Tradicije, ki jo posreduje živa skupnost) imeti delež z Njim in biti z Njim v življenju.