Objave
Obljuba dela dolg. Prvi izsledki nesrečnih anket za mojo diplomsko nalogo že prihajajo v "generalštab". A ja, morda nisem še tega napisal ... branost in vpliv katoliškega tiska na mlade, preverjam preko empiričnega instrumenta: vprašalnik. Med dijakinjami in dijaki izvajam elektronsko anketo, kjer odgovarjajo na vsemogoča vprašanja. Njim se seveda zdi vse bolj ali manj butasto in nepotrebno a vseeno je zelo koristno. Predvsem ko izgubijo živce, na koncu, po dolgem reševanju, in v prostor za osebni komentar tako radi zapišejo kaj "mastnega". A nič zato ... je bolj pristno!
Stanje na katoliških gimnazijah je zelo resno. Obiskoval sem državno gimnazijo v Portorožu in nikoli nisem poslušal pouka v kaki katoliški gimnaziji, zato težko kaj povem o taki šoli. Toda od tovrstnih šol bi pričakoval populacijo ljudi, ki so vsaj simpatizerji krščanstva, če že ne prepričani katoličani. Ampak temu ni bilo tako ... In če tukaj ni pravih kristjanov - dovolite mi vprašanje - kje sploh so!?
Ergo, ad rem! Rezultati ki jih imam še niso popolni, ker manjka še Mariborska ŠgAMS kamor grem pojutrišnjem, v četrtek, izvajat ankete.
Ko sem pregledoval ankete sem se počutil kakor, da bi me kdo zbudil iz spanja. Treznitev, ki povzroča glavobol. Ne, nikoli nisem imel idealne podobe o teh šolah ampak vseeno - pričakoval sem kaj več. Iz komentarjev na koncu sem začutil nekaj, kar težko opišem ... Stanje duha bi morda lahko označil kot "prezir in jeza". Prezir in jeza do katoliškega tiska, do vsega kar diši ali smrdi po Cerkvi in cerkvi ter skoraj oblika gnusa do duhovnega in duhovnih vsebin.
Kaj zdaj? Pisal sem mail g. Bogdanu Vidmarju na škofijsko v Vipavo, da mu kratko povem, kaj prihaja iz teh otrok. Da, otrok. Čeprav kadijo, popivajo pozno v noč in "se dajejo dol" z vsem kar gre ... so še vedno na pragu življenja, ki ga niso prestopili ne z "zrelostim izpitom" (=matura), ne vozniškim, ne življenjskimi izkušnjami ali drugim.
Njegov odgovor? Odlično pismo - razmišljanje, ki ga boste lahko jutri prebrali na tem blogu ...
Stanje na katoliških gimnazijah je zelo resno. Obiskoval sem državno gimnazijo v Portorožu in nikoli nisem poslušal pouka v kaki katoliški gimnaziji, zato težko kaj povem o taki šoli. Toda od tovrstnih šol bi pričakoval populacijo ljudi, ki so vsaj simpatizerji krščanstva, če že ne prepričani katoličani. Ampak temu ni bilo tako ... In če tukaj ni pravih kristjanov - dovolite mi vprašanje - kje sploh so!?
Ergo, ad rem! Rezultati ki jih imam še niso popolni, ker manjka še Mariborska ŠgAMS kamor grem pojutrišnjem, v četrtek, izvajat ankete.
Ko sem pregledoval ankete sem se počutil kakor, da bi me kdo zbudil iz spanja. Treznitev, ki povzroča glavobol. Ne, nikoli nisem imel idealne podobe o teh šolah ampak vseeno - pričakoval sem kaj več. Iz komentarjev na koncu sem začutil nekaj, kar težko opišem ... Stanje duha bi morda lahko označil kot "prezir in jeza". Prezir in jeza do katoliškega tiska, do vsega kar diši ali smrdi po Cerkvi in cerkvi ter skoraj oblika gnusa do duhovnega in duhovnih vsebin.
Kaj zdaj? Pisal sem mail g. Bogdanu Vidmarju na škofijsko v Vipavo, da mu kratko povem, kaj prihaja iz teh otrok. Da, otrok. Čeprav kadijo, popivajo pozno v noč in "se dajejo dol" z vsem kar gre ... so še vedno na pragu življenja, ki ga niso prestopili ne z "zrelostim izpitom" (=matura), ne vozniškim, ne življenjskimi izkušnjami ali drugim.
Njegov odgovor? Odlično pismo - razmišljanje, ki ga boste lahko jutri prebrali na tem blogu ...
10 komentarjev:
Stanje je res že nekaj časa zelo resno, a se morda odgovorni možje tega spet premalo zavedajo. Zdaj si še sam videl, kako je s temi zadevami. Pisanje odprtih in podobnih pisem žal ne more koristiti, čeprav se je razmišljalo tudi o tem - dobil sem celo spodbude v tem smislu od profesorjev. Če bi imel otroke, je vprašanje, če bi jih poslal na katero od teh gimnazij le zaradi imena. Mogoče je bolje, če so resni in razmišljajoči kristjani na navadnih gimnazijah in šolah. Bogdan je eden od tistih, ki jim ni vseeno, ki se po svojih močeh borijo, a je to boj z mlini na veter.
Jah, Aljoša...sama sem obiskovala ŠGV in se dobro spomnim kakšno je bilo "stanje duha" tam...
in ne da bi se postavila na stran otrok (v tem smislu se totalno strinjam s tabo), ampak zaradi škofijske bi tudi sama postala totaln nasprotnik katoliške vere (če seveda ne bi odkrila drugih virov, ki so bili meni osebno bolj primerni za podajanje verskih izkušenj in resnic mladim). Zakaj? Če vsaj malo poznaš vodilne (imen ne bom naštevala) na tej ustanovi ti je kmalu jasno. V najstniških letih se pač to še bolj reflektira na Cerkev in vse kar je s tem povezano.
Tako malo, kot so nam prisluhnili vodilni, toliko prezira in vzvišenosti, kot so ga pokazali, kot vodilni... jah, valda se ti stvar zagabi.
Lahko rečem da verujem v Boga, ne zato ker sem hodila na ŠGV, ampak KLJUB TEMU.
kako se pa kej kaže na drugih šolah?
kot metodologa pa me morde zanima tudi kakšna je anketa (oprosti, ne morem mimo tega)?
si jo izvajal le na katoliških, škofijskih gimnazijah al tudi na državnih?
@ Andrej: žalostno, da je tako stanje. In še bolj je žalostno, da vsi to sprejemamo kot normalno! Odgovorni pa to spregledajo. Pa vendar mislim, da lahko mali človek tudi kaj spremeni-idealizem težko umre :)
@ Kosoblejka: hvala za tvoje pričevanje. A ni zanimivo, da so ravno katoliške ustanove največji protiargument krščanstva in vere? Da ne boš mislila, tudi sam sem preživel tako strukturo in vem o čem govoriš. Tvoj "kljub temu" pa je močen. Premočen!
Osredotočil sem se samo na katoliške gimnazije, ker če tam ne berejo tega tiska, kje pa ga bodo!?!?!?
Ob sklepu se mi tako postavi vprašanje. Kaj pa tisti "bratje in sestre" pa Kristusova ljubezen?
Stanje je pač takšno, v kakšni družbi sedaj živimo. Tukaj je polno individualizma, vzvišenosti in namišljenega elitizma. Potem pa se ne čudimo, da pridejo na elitne gimnazije večinoma učenci ambicioznih stršev, ki jim je več za kariero,kot za sočloveka - dijaka. Uspelo ti bo Aljoša. Le tako naprej.
@Aljoša: Vem, da glasno govori in dejansko si včasih (kot recimo zdaj) želim, de tega ne bi mislila, sam...
Ja, strinjam se ... žalostno je, da je tako in še bolj žalostno je, da to sprejemamo
@Lojze...morda predpostavljaš, da so katoliške gimnazije elitne? Ker jaz osebno jih ne štejem...no Mariborske ne poznam, ampak ostale tri so zame... posebne, definitivno pa ne bi rekla elitne
Je pa treba priznati, da so se v Vipavi le nekako šli nek elitizem. Jaz sem stvar tako občutil. Talentiranih in podobnih je bilo veliko, a s(m)o morda potrebovali le motivacijo in podporo, dobili pa so jo neki karieristi, od katerih družba ne bo kaj dosti pridobila. Kaj pa skupno dobro? Kaj pa delo za zrele kristjane, za pametne starše in duhovne poklice?
Se strinjam, Aljoša, da se kljub vsemu velja truditi - ne obupujem, vedno se še da kaj spremeniti in sem optimist. Po drugi strani pa sem tudi realist in se ne slepim. Upanje pa seveda vedno ostaja, sicer bi ne bil kristjan.
@ Kosoblejka: tvoje glasno govorjenje je pohvalno in zgledno. Da, zgled vsem, ki ocenjuje vse "tako tako". Če veš kaj hočeš, če pokažeš temperament pomeni, da iščeš spremembe. In to pomeni napredek. Če bi bilo kaj več takega duha tudi za "svetimi zidovi" matere Cerkve, bi stvari potekale drugače. Morda.
@ Andrej: ma elitizem zakaj? Pogosto slišim od bivših dijakov teh šol, da so jih "pumpali" z elitizmom. Zakaj? Kaj je bolj elitnega kot na državni šoli? Kaj ima od tega dijak ali dijakinja?
Delo za zrele kristjane? Hm, malo pikra a realna pripomba: lažje vodimo čredo ovac kakor razmišljujoče ljudi! Mar ne?
Elitno je to, da so vsi zidovi beli, in učilnice ter hodniki niso zasvinjani, da je zamujenje k pouku dokaj redko in da špricanja skoraj ni, to, da je pri pouku pri vseh predmetih v glanem mir in da se dijaki in profesorji imajo "radi". In predvsem to, da nisi številka (čeprav pravi priimek tudi nimaš vedno). Tako nekako jaz doživljam njihovo doživljanje elite. In seveda se povdarja vzgojena usmeritev šole (kar pomeni še več krščanskih načel) in seveda v takih primerih velikokrat slišimo besedo Cerkev. Ravno tako je beseda Cerkev pogosta pri nekaterih predmetih, se pa uporablja že v ustaljeni besedni zvezi z "ni kriva" ali vasj "je popolna" (vsaj tako doživimo). In to v človeku povzroči odpor do Cerkve in vsega kar sodi zraven, saj nam po tem takem Cerkev krade to da smo "normalni" najstniki. In počutimo se preveč "škofijsko" in posledično se nam vsa zadeva upira.... In mi se začnemo upirati njej.
Debata se je iz ozkega polja preselila na žgočo razpravo, ki se je razširila iz mladih na mlade in Cerkev. Pa vendar smo v letu mladih ... a ne! In kaj smo v tem "vsemogočnem letu odrešenja" za mlade sploh naredili? Kaj se je k-o-n-k-r-e-t-n-e-g-a zgodilo?
@ Anonimni: zanimiv prikaz pojma "elitizem". In še bolj zanimiva projekcija pojma "Cerkev". A veš, da v Cerkvi idealnega ni prav nič!? Razen Gospoda, ki nas ima rad. Da pa ostanemo na realnih tleh, ti povem pregovor, ki ga imajo v Vatikanu: tudi papežev drek smrdi!
Objavite komentar