Objave
Kako interpretirati "prezir in jezo" do Katoliške Cerkve? Ta prezir opažamo v medijih, v izjavah znanih osebnosti, med umetniki, tudi med katoličani, med dijaki škofijskih gimnazij … Kje so vzroki za ta "prezir"? Kako krščanstvo predstaviti kot možno izbiro in vzgajati za samozavedanje ter kritičen odnos do vseh »teorij« in »praks«?
Iz pogovorov z mladimi zaznavam, da je med njimi konflikt zaradi tega, ker so nekateri tako zelo potopljeni v virtualni svet, da se znajo pogovarjati le še o »virtualni resničnosti«, oziroma tako dojemajo svet in mladimi, ki so "skavti", ki si v gozdu raztržejo hlače, jih zmoči dež, kašljajo zaradi dima ob tabornem ognju. Seveda je ta druga pot, stik z realnim svetom, po moje prava smer. Veliko lažje je biti general v virtualnem svetu in v napad nad sovražnika poslati 1.000 vojakov, kakor samo eno uro pešačiti v hrib. Vojaki v virtualnem svetu lahko hodijo v puščavi, po snegu, zlahka ubijajo in so ubiti ... Prav tako mladi v virtualnem svetu dobijo "partnerja", se z njim "dajo dol", ko se ga naveličajo pa se ga znebijo, nekateri tako, da partnerja utopijo v kopalni kadi, drugi da ga sestradajo, tretji tako da ga preščipnejo z vrati. Četudi se vse dogaja zgolj v virtualnem svetu, je zame grozljivo, da se mladi gredo take igrice. In to tudi mladi, ki so prejeli zakramente uvajanja, mladi iz katoliških družin.
Ali ni tudi dojemanje šole, nadaljnjega študija in kariere, razmišljanje o ustvarjanju družine lahko zgolj "virtualno"? In kakšen bo v takem pogledu odnos do Cerkve? Kako stopati po meji med "sanjami" in iluzijami? Obstaja razlika med mladostno prešernostjo in zaslepljeno naivnostjo? Kakšno vlogo bi lahko, v resničnosti, ki vključuje tudi virtualno resničnost, odigrali katoliški mediji?
In še provokativno vprašanje: mar niso tudi katoliški mediji lahko "zakristijski" (niti do prezbiterija ne pridejo, kje šele v cerkveno ladjo ali celo na javni trg), "virtualni", brez stika z resničnostjo, mediji zaradi medijev, "mediji, ki so namenjeni pobožnim starim mamam", ali določenim ozkim "domobranskim" krogom, kar samo po sebi ni greh, toda še zdaleč niso misijonarski in ne vplivajo na vzgojo mladih, četudi se tako deklarirajo?
Zadnji stavek je "pretiravanje" - dodati bi bilo potrebno: "ne vplivajo v taki meri, kot bi lahko", kot bi bilo dobro, da bi vplivali. Če hočejo katoliški mediji nagovoriti mlade morajo upoštevati, da mladi so taki kot so, nagovoriti ne le peščico že "prepričanih", ampak provocirati tudi tiste, ki nosijo v sebi prezir do Cerkve.
Imamo Sveto pismo, Katekizem katoliške Cerkve, spletno stran RKC, katoliški radio, Družino, katoliške revije, pridigarske osnutke ... toda kljub temu, da je možnosti za informiranje danes več kot nekdaj, zunanji pokazatelji vernosti "padajo" (raziskave dr. Vinka Potočnika). Očitno informacije in virtualnost ne zadostujejo! Oblikovanje sodobne kulture je veliko zahtevnejši in kompleksnejši proces.
Katoliški mediji bi lahko bili katalizator tega procesa, a nimajo kaj "opisovati", če tega procesa ni in ne poteka (spet pretiravam - prepričan sem, da nekaj je). Morda pa je v tem trenutku prva naloga, da dolgoročno pripravljamo teren, kopljemo in gradimo temelje za hišo "povabljenih na gostijo". Torej nas "prezir in jeza" ne smeta prizadeti preveč. Vzeti ju je treba kot nekaj kar je tu, kar je resničnost in kar je tudi priložnost. Naša naloga je, da dopustimo, da se bodo iz tega "prezira" rodili največji misijonarji našega časa. Lahko sprejmemo vlogo Hananija, ki je na Savla položil roke: "Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči" (Apd 9, 7-9).
Lahko prevzamemo vlogo Barnaba, o katerem je rečeno: "Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu. Nato je odpotoval v Tarz, da bi poiskal Savla. Ko ga je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohijo. Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico. In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane" (Apd 11, 24-26).
Ob prebiranju Apostolskih del lahko odkrijemo, da brez Božjega posega ne bi bilo ne Pavla, ne Hananija in ne Barnaba! Mediji niso dovolj. Pavel je pisal pisma, toda tudi potoval, pridigal, delal, bil v ječi, preučeval in meditiral Sveto pismo … Bil je v živem stiku z Bogom in ljudmi.
Predvsem pa: nekaj dela moramo prepustiti tudi Bogu! Torej, brez panike!
Bogdan
5 komentarjev:
Odlično pismo, zelo stvarno in trezno premišljevanje. Mislim, da so te šole prostor, kjer se nam ponujajo prav neverjetne priložnosti oznanjevanja, 'odpiranja glav' dijakom, postavljanju le-teh na realna tla. Nenazadnje so vzgojna ustanova, krščanska, ne kakršna koli. Brez zrelih in odgovornih dijakov ne moremo nekega dne priti do takšne vrste staršev. Ne smemo biti konformisti! Isto velja za katoliški tisk, da ne sme biti konformističen - mora se ukvarjati s težavami časa in njegovimi izzivi. Z vsem spoštovanjem do pobitih, ampak "Pustite, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve". Naj se s tem več ukvarjajo tisti, ki se jih to bolj tiče, ker nas vse te zadeve samo peljejo od glavnih naših težav.
Zakaj moramo mi biti na svojem okopu in 'oni' na svojem? Mislim, da v času komunizma v Cerkvi nismo storili dovolj, ampak smo ostali v tistih okvirih, v katerih smo bili. Zato ne moremo prav sprejeti niti Koncila.
Da, pismo je res dobro. A bo šlo kaj naprej od golega pisanja? Bo koga pretreslo?
Ta "glas" g. Bogdana vidim kot "glas vpijočega v puščavi". Tisti antikonformist, ki poleg kritike jasno pokaže pot. Tak glas ni vedno prijeten. Posebej vladajočim.
In seveda, potrebujemo tudi Gospoda, da imajo naša sporočila vsebino.
Kot sem že dejal, take stvari ponavadi nikogar od tistih, ki bi jih morale, ne pretresejo. "Saj je v redu", si rečejo, pa nimajo pred seboj nobenega cilja. Brez dobre in pametne vzgoje dijakov, ne moremo dobiti odgovornih študentov, potem pa tudi ne staršev. Kje bodo dobili vrednote, če jih iščejo, pa jim jih ne dajo, če ne na takih ustanovah? Starši so svoje že naredili ali pa ne, šola pa jim lahko še nekaj da.
je važno samo povprečje uspeha na maturi, ki je med najvišjimi? Mislim, da ne! Uspeh je vzgojiti maturante, ki so se sposobni spopasti z življenjem!
Odlično in odkritosrčno pismo g. Bogdana je res kot "glas vpijajočega v puščavi". Ko bi le zganilo tiste v cerkvenem vrhu in ostalo krščansko javnost. Vendar se obrnimo na Gospoda, ki je vedno usmiljen.
Katoliški tisk pa naj gre na ulice, mesta, vasi. Tako kot je rekel ialijanski novinar iz Gorice, ki je bil gost v Semenišču. Ukvarjajmo se s sedanjimi in aktualnimi problemi ter bomo tako sprejemali sklepe Koncila.
če bomo delali z realnimi problemi, bomo tudi dijakom in vsem mladim lahko kaj boljše oznanjali evangelij. Tako pa se vse več mladih utaplja v nekem virtualnem svetu, ki sploh ni resničen in realen.
Hvala Aljoša za te aktualne in povsem realne teme. Ravno zaradi teh zdravih kritik iščemo vsi odgovore na naša vprašanja.
Mislim, da nas na škofijskih gimnazijah kljub vsemu preveč skrivajo pred realnim svetom in nam ustvarjajo virtualnega, da nam probajo ustvariti svet, ki je popoln in ki spoštuje same dobre stvari in vrednote. Lepo, da nam pokažejo dobre stvari in kako živeti kot skavt. Ampak dejstvo je, da je za temi zidovi doma in šole tudi drugi svet, ki ni popoln in mislim, da se dijaki tega zavedamo in ga vse rajši raziskujemo ravno zaradi tega, ker je po eni strani "prepovedan" in še tako neraziskan.(Posebej domcem). In če pri tem raziskovanju nimaš jasnih smernic hitro zletiš v napačno smer, ker takrat več ni nekoga, ki bi ti točno ob pravem času rekel Ustavi se ali pa da za svoje dobro raje utihneš.
So pa seveda tudi ljudje s katerimi lahko o tem govoriš in tarnaš in ena teh oseb je, po mojem mnenju, ravno g. Bogdan.
Objavite komentar