Teža besede

Aktualnost dogodkov, ki so se in se še odvijajo okrog nas, v naši soseski, mali pokrajini, državi in Evropskem prostoru kličejo k treznemu razmisleku. Tako pogosto odidemo izpred televizorja ali računalnika z internetom, da se nam zdi, da je prav tako res. Vse res!?

Brezplačniki, rumeni tabloidi in črna kronika poskrbijo, da smo zaskrbljeni nad samimi sabo in spregledamo resnične težave. Naše oči se ustavijo tam, kjer jih ustavijo uredniki in naša ušesa slišijo zvok, ki ga morajo slišati. Pa je to vse? Poglejmo malo drugače. Oh ne, nič polemičnega, brez skrbi, samo bobu bomo rekli bob. Vsaka beseda ima svojo težo.

A se vam ne zdi nekoliko neobičajno, da so tiste prikupne živalce s katerih na našem Krasu pridelujejo tako plemenite mesnine, postale naenkrat tako nevarne? Začenjam s temo, ki me je prestrašila saj so vsi govorili o »pandemiji«, »sodobni kugi 20. stoletja« ali »iztrebljanju populacije v nekaj sto milijonih ljudi«. No, če smo pretiravali z dolarskimi milijoni, ni pravilo, da moramo tudi z demografskimi.

A vseeno, v hladilniku sem imel samo še piščančjo salamo zato je morala priljubljena mortadela počakati na trgovinskih policah. Nekaj pomislekov glede čudne gripe še vedno ohranjam. Moč tiskane besede. Gripa, ki se seli iz pujsa na človeka in iz človeka spet na pujsa? Kako, virus nenadoma mutira? A se je kdo poljubljal s prašiči? Še bolj pa je zanimivo, da nihče – ne javnost in niti politiki ali zdravstvene organizacije – se niso vprašali kako je do tega prišlo. Vsi smo bili zaposleni s strahom, celo tudi mnogi brezposelni, da ne bomo kihnili dvakrat več kakor običajno in smo čakali kdaj bo prvi smrtni primer prečkal našo mejo.

Oprostite, ampak tako pričakovanje Matilde je nekoliko neokusno. Hitro smo opazili, da ta moderna gripa na stari celini ni tako nevarna kakor v novem svetu in smo se nekoliko oddahnili. Medtem pa smo pustili gospodarstvenikom in finančnim čarodejem čas, da so naredili malo reda na svetovnih trgih. Preusmerili smo pozornost od brezposelnosti, ki v Italiji se spogleduje s številko dva milijona in v Sloveniji bo verjetno konec leta dosegla sto tisoč ljudi, k vprašanju na drugem koncu sveta, ki pri nas zdravimo s škatlico tablet. Tokrat je bila cena visoka! A tudi to je cena zapisane besede.

Prav tako visoka je cena, s katero sindikati in sindikalisti nagrajujejo svoja polna usta obljub. Zavzemajo se za nizke plače zaposlenih a hitro vidimo, da so njihove plače krepko nad delavskimi. Ali je še kaj, česar nismo razumeli?

Da, nismo razumeli, da brezglavi tek za kapitalom nima dolgoročnih sadov. V Slovenski prestolnici smo bili priče reprogramiranju kreditov t.i. tajkunom medtem ko skladišč Karitasa ni reprogramiral nihče. V samem osrčju predvolilne kampanje v Evropski parlament, ko smo bili vsi Evropski in smo mahali z zlatimi zvezdami na modri podlagi, smo lahko opazovali mistifikacijo in idealizacijo totalitarizma, ki je držal malo podalpsko deželo krepko daleč od evropske demokracije. Totalitarizem, ki so ga naši starši s plebiscitom spodili skozi glavna vrata se zdaj vrača skozi okno. Obujanje spominov starejših na tiste čase, »ko je bilo tako lepo« in mladinska želja po upornosti sta lahko zelo nevarna. Morda bi kazalo malo manj govorit in kaj več konkretnega narediti. Demokracija ni nadvlada množice nad posameznikom ampak edina oblika dialoškega prevzemanja odgovornosti v družbenem prostoru, ki zavzema vsakega človeka.

In ravno mali človek je prišel do izraza, ko smo strmeli v angleško pevko in občudovali »angelski glasek«. Glas, ki je prevzel tako domačo kot svetovno publiko saj na spletnem portalu je v manj kot mesecu dosegla več kot sto milijonov obiskov. Fenomen. Sopomenka za slednjo besedo pa je tudi prikazen … tako kot nenadna pojavnost italijanskega prvega ministra na nekem rojstnem dnevu. Že dovolj napisanega. A zanimivo kako se v medijih prodaja vsaka novica, vsak škandalček in neumnost. Morda pa ni niti toliko neumno, če povzroča razpad zakona. V Italiji živi približno 60 % razporočenih ali ločenih ljudi. V Sloveniji zakonska zveza traja povprečno 13,8 leta in posledica tega je 36,6 % razvez. O tem bo še tekla beseda ... ne gremo tako poceni skozi.

Težko najdemo pravo in umirjeno ravnovesje v tej zmedi, ki nam jo povzroča zunanji svet. A kristjani imamo prednost. Kristus nas tolaži in pravi: »Izročil sem jim tvojo (Božjo, op. a.) besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Jn 17, 14). Identiteto bomo našli v tem, da bo imela tako Beseda kot beseda pravo mesto in pravo težo v našem življenju. Reprogramirajmo težo Besede.

Objavljeno v mesečniku Naš Vestnik v Trstu - junij 2009.