O strahu in ...

Danes bi rad skupaj z vami razmišljal o negotovosti, strahu in nezaupanju. Seveda ne o tisti otroški predstavi, ko se negotov mlad človek boji svoje sence – in mu takrat seveda zagotavljamo, da je »strah okrogel, znotraj pa ga ni nič«. Želim namreč razmišljati o tistem življenjskem, eksistencialnem strahu, ki ga je kljub znanosti in napredku v našem življenju še zelo veliko. Samo pomislimo, kolikokrat smo v življenju povsem nemočni – ko se razdivja narava s svojim vremenom: dež, viharji, poplave, strela, suša … Kako lahko samo vzdihujemo ob potresu … Dogajajo se prometne in letalske nesreče … Tudi ob smrti nemočno dvignemo roke in se tolažimo: to je pač še edina pravica na svetu. Smrti pač ni mogoče kupiti.

Težko bi ugotovili, ali sta naša negotovost in strah upravičena, dejstvo pa je, da obstaja in da smo pred mnogimi stvari nemočni. Zanimivo je, da si to težko priznamo. Večinoma smo samozavestni, skušamo vse narediti sami, hvalimo se, kaj vse zmoremo.

Takrat si domišljamo, da Boga ne potrebujemo. Če ga že imamo v čolnu našega življenja, pustimo, da spi. Kot da ga ni, kot da zmoremo vse sami. Saj smo in imamo strokovnjake, znanost, stroje. Seveda, vse do takrat, dokler se nam ne zalomi.

Govorim namreč o dogodku iz Jezusovega življenja, ko je bil s svojimi učenci v čolnu na Genezareškem jezeru. Preprosto so ga vzeli s seboj in Jezus verjetno zaradi utrujenosti spi oz. drema na krmi. Lahko bi rekli: eden izmed ribičev, ljudi, nič nenavadnega. Morda še najbolj slaboten med njimi, ker je zaradi utrujenosti zaspal.

Vendar pa je drugače, ko se začnejo težave. Vihar na jezeru je lahko tako močan, da ogroža življenje. Tudi, če so bili apostoli ribiči – danes bi rekli profesionalci. Pred zakoni narave so bili nemočni. In vse do takrat – dokler niso začeli valovi pljuskati v čoln in se začeli potapljati. Jezus, Bog pa je spal.

Ali ni podobno v našem življenju? Dokler je vse dobro in vse zmoremo, se ne zmenimo za Boga. Pustimo, da spi. Obnašamo se, kot da ga ni in ga ne potrebujemo.

Ko pa Jezusa Boga zbudimo, mu najprej očitamo. Kako da ti ni mar, da nas je zadela nesreča. Skoraj da ga obtožimo, češ: Ti si kriv, da se potapljamo. Ali pa vprašanje: Kje in kakšen je Bog, da dopušča, da se pojavljajo tragedije – potresi, letalske nesreče, vojne, recesija .. Koliko je področji, kjer je za vse Bog kriv, mi pa ga obtožujemo!

V odgovoru je bil tudi Jezus dokaj zafrkljiv. Učenci se v čolnu potapljajo in se nemočni borijo za življenje, on pa jih draži: Ali je vas strah? Se bojite? Kaj nimate vere? Ali ne zaupate?

In ker ni ostal le pri besedah, v trenutku umiri vihar. Brezveterje je bilo popolno, prepadenost apostolov pa popolna.

V Jezusu, spečem mornarju, so prepoznali Boga in njegovo moč. Ne more kdor koli gospodovati silam narave. Te tudi po dva tisoč let po Jezusovem življenju niso pokorne človeškim zakonom. In verjetno bo tako še kar nekaj časa …!

Ni namreč težko priznati svoje človeške nemoči. Drugačno pa je vprašanje, ali se človek v stiski zna odpovedati svoji prepričanosti vase in prositi za pomoč. Čeprav v svoji nebogljenosti najprej obtožujemo in šele ko smo dokončno na tleh morda tudi prosimo.

Lahko pa se seveda tudi vdamo in rečemo, da pač ne moremo ničesar storiti. Da je pač taka usoda in si želimo čim bolj hitrega konca.

Vendar pa mislim, da take vrste razmišljanje ni vredno človeka in njegovega duha, razmišljanja, hrepenenja in iskanja sreče. Človeško srce je namreč nemirno, dokler se ne spočije v Bogu.

Andrej Sedej