Rast

Danes bi rad, da skupaj iščemo in razmišljamo o zelo preprosti izkušnji: kaj pomeni rast, napredovanje in življenje. In seveda ob tem, kako je v to dogajanje vključeno upanje in zaupanje.

Verjetno ste že kdaj videli, kako iz razpoke v trdem asfaltu raste drobna rastlinica ali celó cvet. In prepričan sem tudi, da ste se čudili majhnemu semenu in se spraševali, od kod in na kakšen način je v tej drobni stvarci toliko življenjske energije, da pririje iz zemlje, da zaživi in raste.

Sicer pa to izkušamo praktično vsak dan: na vrtu in v sadovnjaku, pri rožah in tudi pri živalih. Tudi pri ljudeh ni bistveno drugače. V tistem drobcenem začetku, v semenčecu in jajčecu je skrito vse: dedne lastnosti, velikost, barva las in oči, značaj in obdarovanost. Vse drugo, če rečemo preprosto – je samo nadaljnja delitev, množitev in seveda rast.

Rast pa je znamenje življenja in napredovanja. Od prej do potem, od manjšega k večjemu, od preprostega k bolj zapletenemu, od neizobra­ženosti k znanju, od krivice k resnici, od grešnosti k svetosti. Rast je vedno usmerjena v polnost življenja, gniloba pa je umiranje in propad.

Kako pestro in raznoliko je področje rasti. Ne le v rastlinskem, živalskem in telesnem pomenu. Pri naši človeški rasti lahko govorimo tudi o duševnem in duhovnem napredovanju. Duševno področje, ki ga opredeljuje psihologija pokriva področje doživljanja, čustev, obnašanja in odzivanja. Koliko je lahko pri tem odzivanja, rasti in napredovanja, pa tudi padcev in novih začetkov. Še bolj skrivnostno in zagonetno je duhovno področje, ki ga zaznamuje vprašanje osebnosti, notranjega razmišljanja in smisla življenja. V to razsežnost sega tudi človekov odnos do življenja, smrti, Boga, večnosti.

Torej lahko tudi na duševnem in duhovnem področju zasledujemo zakonitosti rasti: v vzgoji, učenju in poučevanju, na kulturnem in verskem področju. Morda to od nas zahteva nekaj več miselnega napora, vendar pa tudi pri tej vrsti rasti, veljajo iste zakonitosti, ki so položene v naravo.

Recimo: čudenje, velikanska moč življenja, upanje na uspeh, zaupanje, da se bo srečno končalo.

Sveti pismo in še posebej Jezus v evangeliju velikokrat govorita prav o teh zakonitostih. Ne le zato, da bi razlagali zakonitosti narave, temveč zato, da bi ob izkušnjah iz vsakdanjega življenja lahko tudi prepoznavali Božje življenje, ki ga imenuje tudi božje ali pa nebeško kraljestvo.

Tako je npr. v Stari zavezi omenjen majhen vršiček cedre, ki je sicer imenitno in mogočno drevo. Bog bo iz tega neznatnega začetka naredil ponosno drevo, v čigar senci bodo počivale ptice in vse, kar leta po zraku. Podobno Jezus v evangeliju: prilika o gorčičnemu zrnu, ki je najmanjše med semeni. Iz njega zraste tako velika rastlina, da lahko na njej počivajo ptice. Pa še veliko drugih »rastlinskih« podob lahko najdemo v evangelijih: o zrnu, ki se ga vsadi v zemljo, o sejalcu, ki seje tudi med trnje in kamenje, obrodi pa le tisto, vsejano na dobro zemljo; pa prilika o pšenici in ljuljki (plevelu), o rastočem žitu …

Z vsemi temi prilikami nam Bog želi sporočiti, da je tudi vse božje delovanje v nas podvrženo zakonitostim rasti. Da se začenja s skromnim in neznatnim. Da je zgolj drobno seme dovolj za začetek. Da je vse, kar je dobrega, lepega in plemenitega korak na poti k Bogu. Tako kot pravi misel: "Tam, kjer sta dobrota in ljubezen, tam je Bog".

Vendar moramo upati in zaupati. Sejmo semena dobrega in plemenitega. Bog in Božje kraljestvo bo raslo v našem življenju in pri vseh, s katerimi živimo.

Andrej Sedej