Objave
Malo miselno tržnico ste nekateri obogatili z dobrimi komentarji, ki jih bom skušal povzeti, povezati in razviti.
Cerkev v Evropi (in posledično tudi v Sloveniji) se postavlja kot triumfalistična Cerkev. Oklepa se starih in ustaljenih navad, ki ji dajejo občutek zmagovitosti in vladanja. Relikti iz baroka in starih fevdalnih sistemov so tako zelo "ljubki" in tako težko se jim je odpovedati. Nič presenetljivega saj to je človeško ravnanje in Cerkev je Božja in človeška hkrati.
Vladanje ali služenje
Pred drugo svetovno vojno in pred vdorom velikih ideoloških sil na naše ozemlje, je bila v Cerkvi poudarjena zmagujoča optika. To vidimo iz dejstva, da je bilo veliko cerkva posvečenih Kristusu Kralju in tudi pri nas, je bil v '30ih letih prejšnjega stoletja kongres z močnim poudarkom na zmagoslavnemu vidiku. To je bil duh časa in je bil zelo skladen tudi z družbenimi razmerami.
Mislim, da ni predrzno pisanje, če trdim, da se kakšnemu duhovniku, škofu ali pobožnemu verniku kolca po tistih časih, ko so cele čete slovenskih fantov in mož korakali z obljubo zvestobe Kristusu Kralju.
Tako rekoč čez noč, so se zgrnili nad malo podalpsko deželico temni oblaki velikih ideologij, totalitarizmov in vojne. Čete fantov in mož so korakale v druge namene in smeri; dvomljivo je, koliko je bil resnično prisoten tisti čut zmagoslavja in pripadnosti Kristusu med ljudmi.
Ne smemo pozabit, da Kristus se ni rodil v škraltnih oblekah ali v bogati palači. Rodil se je v absurdnih okoliščinah - kot kralj v hlevu. S tem pokaže, da je Cerkev poklicana h kraljevemu dostojanstvu a na preprost in skromen način. Okorg novorojenega Jezusa se niso zbirali niti monsinjorji in niti kardinali. Jezusova prva družba so bili nepismeni in preprosti pastirji, živali... šele potem so pristopili modri/kralji.
Cerkev je poklicana k služenju. Tako bo lahko uveljavljala svoje zmagoslavje: zmaga nad oblastiželjnostjo, napuhom, revščino, lakoto, nazivi...
Namesto rekatolizacije raje evangelizacija
V času po vojni za osamosvojitev, se je pri nas zgodil zanimiv pojav. Slovenci smo prešli iz velike ideologije, ki je skušala nadomestiti tudi versko področje, v območje brez neke miselne opore. Razmah kapitala kaže, da je to postala nova ideologija in nov bog. Na drugi strani pa Cerkev ni bila več preganjana in je končno lahko spet stopila v javnost. Svoboda vere se je odprla vsem in zapostaljvenost zaradi verkse prakse je bila odpravljena.
Mnogi so se prebudili kot vdovci: ob mrliču totalitarizma. Verjetno so začutili potrebo po novi "ideologiji" (kar krščanstvo tudi je, ker sta prisotna absolutno in nič) in po odgovorih na duhovnem področju. Kdo jim je dal "duhovno" hrano? Kdo je zapolnil vrzel, ki jo je pustila ideologija? Lahko bi jo Cerkev, vendar...
In Cerkev se je spoprijela z močnim šokom: od prepovedi in skirvanja do vstopa v civilno družbo. Postala je članica družbe. Nekaterim se je začelo kolcati po tistih '30ih letih 20. stoletja. Napolnili so svoja usta in svoje spise z: "Nekoč je bilo..." ali "Kako bi bilo lepo, če bi lahko spet...". Niso manjkali tudi: "Zamudili smo... zato bomo, kakor je bilo...". Napačni stavki v napačnem času in kraju.
Ljudje so prestali močne družbene in miselne terapije, ki so spremenile način razmišljanja. Cerkveno oznanilo je vstopilo v novo okolje in nove razmere. Načini ki so bili uspešni na začetku 20. stoletja so bili ob koncu istega stoletja zelo zastareli. Oblike niso več nagovarjale čkoveka, ki je hlastal po novem, svežem in neprednem. Družba je postala drugačna. V čem? Postavila je nove potebe, nova vprašanja, nove zahteve in nova pričakovanja. Tudi na verskem področju.
Raje kot iskanje načinov za rekatolizacijo Slovenije in družbe, stopimo v stik z govorico sodobnega človeka. Iz žametnega prestola na kolena in iz baročnih soban med ljudi z vprašanji: "Kaj si želiš", "Po čem hrepeniš", "Kaj iščeš in kaj potrebuješ".
Nov način za nov čas. Ker "Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje." (Mt 9,17).
Zato bo bogato in edinstveno sporočilo krščanstva, ki ga ponuja Cerkev, dobilo svoj prostor med ljudmi, samo če bo govorilo jezik ljudi sedanjega časa. Potrebno je odpraviti miselnost rekatolizacije (vrnitev k staremu) in uvesti načine evangelizacije (post)moderne družbe.
Cerkev v Evropi (in posledično tudi v Sloveniji) se postavlja kot triumfalistična Cerkev. Oklepa se starih in ustaljenih navad, ki ji dajejo občutek zmagovitosti in vladanja. Relikti iz baroka in starih fevdalnih sistemov so tako zelo "ljubki" in tako težko se jim je odpovedati. Nič presenetljivega saj to je človeško ravnanje in Cerkev je Božja in človeška hkrati.
Vladanje ali služenje
Pred drugo svetovno vojno in pred vdorom velikih ideoloških sil na naše ozemlje, je bila v Cerkvi poudarjena zmagujoča optika. To vidimo iz dejstva, da je bilo veliko cerkva posvečenih Kristusu Kralju in tudi pri nas, je bil v '30ih letih prejšnjega stoletja kongres z močnim poudarkom na zmagoslavnemu vidiku. To je bil duh časa in je bil zelo skladen tudi z družbenimi razmerami.
Mislim, da ni predrzno pisanje, če trdim, da se kakšnemu duhovniku, škofu ali pobožnemu verniku kolca po tistih časih, ko so cele čete slovenskih fantov in mož korakali z obljubo zvestobe Kristusu Kralju.
Tako rekoč čez noč, so se zgrnili nad malo podalpsko deželico temni oblaki velikih ideologij, totalitarizmov in vojne. Čete fantov in mož so korakale v druge namene in smeri; dvomljivo je, koliko je bil resnično prisoten tisti čut zmagoslavja in pripadnosti Kristusu med ljudmi.
Ne smemo pozabit, da Kristus se ni rodil v škraltnih oblekah ali v bogati palači. Rodil se je v absurdnih okoliščinah - kot kralj v hlevu. S tem pokaže, da je Cerkev poklicana h kraljevemu dostojanstvu a na preprost in skromen način. Okorg novorojenega Jezusa se niso zbirali niti monsinjorji in niti kardinali. Jezusova prva družba so bili nepismeni in preprosti pastirji, živali... šele potem so pristopili modri/kralji.
Cerkev je poklicana k služenju. Tako bo lahko uveljavljala svoje zmagoslavje: zmaga nad oblastiželjnostjo, napuhom, revščino, lakoto, nazivi...
Namesto rekatolizacije raje evangelizacija
V času po vojni za osamosvojitev, se je pri nas zgodil zanimiv pojav. Slovenci smo prešli iz velike ideologije, ki je skušala nadomestiti tudi versko področje, v območje brez neke miselne opore. Razmah kapitala kaže, da je to postala nova ideologija in nov bog. Na drugi strani pa Cerkev ni bila več preganjana in je končno lahko spet stopila v javnost. Svoboda vere se je odprla vsem in zapostaljvenost zaradi verkse prakse je bila odpravljena.
Mnogi so se prebudili kot vdovci: ob mrliču totalitarizma. Verjetno so začutili potrebo po novi "ideologiji" (kar krščanstvo tudi je, ker sta prisotna absolutno in nič) in po odgovorih na duhovnem področju. Kdo jim je dal "duhovno" hrano? Kdo je zapolnil vrzel, ki jo je pustila ideologija? Lahko bi jo Cerkev, vendar...
In Cerkev se je spoprijela z močnim šokom: od prepovedi in skirvanja do vstopa v civilno družbo. Postala je članica družbe. Nekaterim se je začelo kolcati po tistih '30ih letih 20. stoletja. Napolnili so svoja usta in svoje spise z: "Nekoč je bilo..." ali "Kako bi bilo lepo, če bi lahko spet...". Niso manjkali tudi: "Zamudili smo... zato bomo, kakor je bilo...". Napačni stavki v napačnem času in kraju.
Ljudje so prestali močne družbene in miselne terapije, ki so spremenile način razmišljanja. Cerkveno oznanilo je vstopilo v novo okolje in nove razmere. Načini ki so bili uspešni na začetku 20. stoletja so bili ob koncu istega stoletja zelo zastareli. Oblike niso več nagovarjale čkoveka, ki je hlastal po novem, svežem in neprednem. Družba je postala drugačna. V čem? Postavila je nove potebe, nova vprašanja, nove zahteve in nova pričakovanja. Tudi na verskem področju.
Raje kot iskanje načinov za rekatolizacijo Slovenije in družbe, stopimo v stik z govorico sodobnega človeka. Iz žametnega prestola na kolena in iz baročnih soban med ljudi z vprašanji: "Kaj si želiš", "Po čem hrepeniš", "Kaj iščeš in kaj potrebuješ".
Nov način za nov čas. Ker "Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje." (Mt 9,17).
Zato bo bogato in edinstveno sporočilo krščanstva, ki ga ponuja Cerkev, dobilo svoj prostor med ljudmi, samo če bo govorilo jezik ljudi sedanjega časa. Potrebno je odpraviti miselnost rekatolizacije (vrnitev k staremu) in uvesti načine evangelizacije (post)moderne družbe.
2 komentarja:
Vino, ki je bilo novo, se je postaralo. Če se ga pretoči v nove mehove, ne bo nič narobe. Ko govorimo o evangelizaciji, se moramo zavedati, da je bistveno sporočilo Cerkve prav sporočilo Evangelija, kar je v zadnji (oz. prvi) fazi Kristus sam. To je tako trajna vrednota, da se jo ne more zamenjati, sicer bi Cerkev izgubila svojo istovetnost. Cerkev je podobna hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.
Cerkev je vedno v določenem smislu "konzervativna", saj ohranja, kar je prejela - Besedo življenja, sredstva odrešenja. Po drugi strani pa mora biti vedno re-formanda, tista, ki se vedno znova oblikuje, ki išče nove oblike. Cerkev tudi ni odvisna od neke določene kulture, a hkrati ne more živeti extra-kulturno; živi v kulturi, določenem času in prostoru, je zato zgodovinska.
pp. Pavel VI. je v okrožnici Evangelium nuntiandi lepo zapisal, da je bistvo evangelizacije pričevanje. "Ljudje danes raje poslušajo pričevalca kot učitelja, in če poslušajo učitelja, je to zato, ker je pričevalec." Pričujemo pa lahko o nečem ali pa z nečim. To slednje pa je najbolj učinkovito, če je naše življenje. Nismo toliko pričevalci lastne ljubezni do Boga, kot Božje ljubezni do nas.
Močno se strinjam s tabo glede tega, kar si napisal o Karitas oz. o karitativni dejavnosti Cerkve. Nenazadnje, "tam kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce."
Sam nisem tako črnogled. Poleg tega, da se sem in tja komu kolca po starih časih, je veliko podanašnjenja. Nimam občutka, da bi se Cerkev na slovenskem zapirala ali se skrivala. Mislim, da kar lepo vstopa v prostor. Včasih manjka malo poguma in fleksibilnosti. Večkrat pa se vprašam, ali ne vstopamo morada v odnose z obrobnimi ali neverujočimi in iščočimi vse prevečkrat z mislijo, češ to je potencialni kristjan, ne da bi temu bližnjemu najprej priznali njegovo osnovno človeško dostojanstvo in vrednost, da je ljubljen.
Zanima me tvoj komentar na točke / sklepe / ugotovitve postsinodalnih dnevov. Pomenijo nek odgovor?
Kje se pravzapra zatakne pri izdelovanju "novih mehov"? Pri zaznavanju? Opažanju situacije? Pri iskanju odgovora? Pri reakciji? Pri konkretnem izvajanju?
Zelo sem vesel, da si izpostavil citat Pavla VI., da ljudje sledijo pričevalcem raje kot učiteljem (in če že poslušajo učitelja, je zato, ker je pričevalec). Dodal bom k temu citatu hudomušno vprašanje: zakaj so naše cerkve (in župnije) prazne?
Gotovo jih ne bomo napolnili, če bomo iskali nove "številke" ampak če bomo vsi kristjani neobremenjeno (in nevsiljivo) prinašali sporočilo upanja. Ko govorim o Kristusu in Božji ljubezni počnem to, da bom druge spreobrnil ali ker me je res nekaj nagovorilo? Pogosto je drža napačna do neverujočih ali oddaljenih, ker jih dojemamo kot drugorazredne. Podzavestno. Proti temu vzamem v roke prve strani Svetega pisma (kjer se pogosto spregleda osnovno): Bog ni ustvaril kristjana, muslimana, budista... ampak je ustvaril človeka!
Veš, vsi tej po sinodalni sklepi in dokumenti in odloki... to pogosto ostane samo lepa retorika in v prakso preide bolj malo. Kaj se je naredilo od sinode pri nas? Minilo je osem let in... Ustanovilo se je nekaj uradov in pisarn ki so bolj kot drugo same na sebi namen. Vsega je kriva družba in država in oblast in sovražni mediji in nepravilno šolstvo in minuli režim in... Podobno bo s tem po sinodalnim dnevom. Svet je okrogel!
Zatakne se pri strahu. Vrh tiste piramide je strah, da bodo stare ženice nehale kupovati Družino ipd. ampak da jo bodo kupovali mladi (ker nimajo pokojnin ampak uboge štipendije). Strah je povedati na glas, kako živijo mnogi duhovniki (ali v velikem pomanjkanju in skromnosti ali v ošabnosti in preobilju). Strah je povedati kakšno je dejansko stanje in postaviti resne/konkretne ukrepe. Seznam strahov je lahko še zelo zelo zelo dolg.
Nenazadnje pa, Cerkev je sveta in grešna. Da, mora biti re-formanda (tista ki se vedno znova preoblikuje), ampak ne smemo pozabit, da se od vrha piramide terja veliko odgovornost in pozornost za konkretna vprašanja in malega človeka. Ne ozirajoč se na to, kdo je ta človek in koliko je bral po sinodalne sklepe.
»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹« (Lk 7, 21-23)
Objavite komentar