Objave
Pri vsaki maši, nas pred podelitvijo sv. obhajila duhovnik povabi k pozdravu miru. Kot se spodobi za uglajene Slovence, podamo svojo desnico levemu in desnemu sosedu ter s tem izrazimo mir in spoštovanje. V bolj eksotičnih-mediteranskih deželah, si verniki pri maši podarijo poljub miru in sprave, ki pogosto postane pravi objem. Kristjani s to gesto pokažemo povezanost in pripravljenost odpuščati drug drugemu vse žalitve, nesoglasja, razprtije...
Hitri trendi na sodobnih mednarodnih trgih narekujejo partnerstva za razvoj in napredek ter potrebo po povezanosti. Strateška povezanost med velikimi državami in svetovnimi velesilami ali mirovnimi organizacijami skuša zagotoviti globalnemu svetu dobro ponudbo dobrin (hrane, goriv, oblačil in drugih surovin). Mnoga partnerstva so zgolj navidezna in hinavska: v ozadju vlada interes posameznika in ne obče dobro. Tako smo lahko priče v zadnjih letih o požrešnem porabljanju kapitala s strani velikih držav in posameznih podjetji, ki imajo v rokah vajeti svetovne ekonomije. Mali človek, nekje v ruskih stepah ali v saharski puščavi pa živi z minimalnimi dohodki. V ruskih stepah ali v saharski puščavi? Ne, ni treba tako daleč! Ozrimo se na našo levico in desnico (kot uglajeni Slovenci) in poglejmo kako živi naš sosed.
Če pogledam okrog sebe lahko vidim zgarano delavko velikega trgovskega podjetja, ki se s težko torbo in oteženim korakom vrača domov k družini. Lahko vidim socialno odrinjeno mlado družino, ker nimajo niti luksuzne vile niti parkiranega zadnjega modela prestižne limuzine. Lahko vidim mati samohranilko s šoloobveznim otrokom. Lahko vidim...
Mnogo lahko vidim a vprašanje je, če hočem gledati! In ko gledam take prizore iz vsakdanjega življenja se pred mano postavita dve izbiri: lahko podam poljub miru, da sebi želim najboljše ali v objemu dam konkretno pomoč.
Hitri trendi na sodobnih mednarodnih trgih narekujejo partnerstva za razvoj in napredek ter potrebo po povezanosti. Strateška povezanost med velikimi državami in svetovnimi velesilami ali mirovnimi organizacijami skuša zagotoviti globalnemu svetu dobro ponudbo dobrin (hrane, goriv, oblačil in drugih surovin). Mnoga partnerstva so zgolj navidezna in hinavska: v ozadju vlada interes posameznika in ne obče dobro. Tako smo lahko priče v zadnjih letih o požrešnem porabljanju kapitala s strani velikih držav in posameznih podjetji, ki imajo v rokah vajeti svetovne ekonomije. Mali človek, nekje v ruskih stepah ali v saharski puščavi pa živi z minimalnimi dohodki. V ruskih stepah ali v saharski puščavi? Ne, ni treba tako daleč! Ozrimo se na našo levico in desnico (kot uglajeni Slovenci) in poglejmo kako živi naš sosed.
Če pogledam okrog sebe lahko vidim zgarano delavko velikega trgovskega podjetja, ki se s težko torbo in oteženim korakom vrača domov k družini. Lahko vidim socialno odrinjeno mlado družino, ker nimajo niti luksuzne vile niti parkiranega zadnjega modela prestižne limuzine. Lahko vidim mati samohranilko s šoloobveznim otrokom. Lahko vidim...
Mnogo lahko vidim a vprašanje je, če hočem gledati! In ko gledam take prizore iz vsakdanjega življenja se pred mano postavita dve izbiri: lahko podam poljub miru, da sebi želim najboljše ali v objemu dam konkretno pomoč.
6 komentarjev:
No, ne vem. Vcasih bi se bilo bolje vprasati, ce podamo roko res z iskrenim srcem in ne samo zato, ker je to navada. Navad v cerkvi je veliko, sploh pa smo Slovenci nori na navade in postaja vcasih masa ze kar en kup navad / od navade podajanja roke, do navade "prehranjevanja" s hostijo, ko ljudje gredo k obhajilu "iz navade".
Vsekakor je dolznost vsakega izmed nas, da pomaga, a redki so, ki pomagajo vnaprej, pa se tiste jih ponavadi usoda vedno zatolce.
Morda bi bilo smiselneje, da najprej skusamo pomagati nam bliznjim / koliko ljudi je namrec, ki so potrebni nase pomoci, pa jih mi ne "vidimo", ceprav jih gledamo? Ali pa, jih ne zelimo videti?
No, kakorkoli, mislim, da se vse zacne v nas / iskrenost do sebe je le tista, ki lahko vodi tudi do iskrenosti do drugih in izogiba temu, da bi bili kot farizeji, ki svojo pomoc radi kazemo navzven, ceprav vemo, da je namenjena le "tripanju" nasega ega ...
Na zalost je ta svet vecinoma taksen ...
Najprej čestitam za nov blog. Upam, da se bo prodajala sveža in kvalitetna roba na tej "tržnici", kot si jo poimenoval!
Naj tudi sam dodam kako bučko:
Človek je bitje, ki ga navdušuje masovno gibanje. Nietsche bi to imenoval refleks ovce, mi pa recimo temu rajši podpora oz. moč skupnosti. Danes tudi vse več govorimo o tako imenovanih grešnih (družbenih) strukturah. Kaj to pomeni?
Človek lažje sprejme odgovornost, če ga k temu vzpodbuja skupnost, družba. Obratno je težko delati dobro, če družbene strukture človeka usmerjajo v greh. Lahko bi veliko zgrešili, če bi gledali le nase, ne pa tudi na delovanje družbe v kateri živimo. Kristjani - Cerkev - moramo ustvarjati skupno družbeno življenjsko okolje, tako da dajemo spodbudne predloge in jih tudi skupaj z vsemi ljudmi "dobre volje" uresničujemo, tudi tako, da včasih izrečemo kako pozitivno kritiko (negativnih je že tako ali tako veliko). To posamezniku pomaga sprejeti odgovornost za svoje življenje in za življenje družbe, katere sestavni del je. Skupnost pomaga vzgojiti človeku dobre navade, tako mu odgovorno delovanje ni več nekaj tujega. Ne more več reči: "Tega pa nisem navajen, zato ne bom storil..." Navade nam lahko pomagajo, da nekaj storimo lažje. Navade so lahko dobrodošle. Lepo bi bilo, če bi bilo ljudem danes nekaj navadnega iti k nedeljski maši. Seveda so navade lahko tudi slabe, ali pa nas otopijo, nam okamenijo srce.
Tipični primer: umetno ustvarjenje negativno nastrojenih čustev in odnosov do naših sosedov Hrvatov. Nekateri lobiji načrtno spodbujajo sovraštvo do sosednjega naroda pod pretvezo narodne samozavednosti. To je skupnost, okolje z dobrimi pogoji za razvoj raznih anti-poljubov (Judov poljub, "kušni mi rit", itd.)
Kaj pa poljub miru? Ja, na tega pa se še res nismo navadili...
Mislim, da lahko vskočim v debato kot moderator :)
Vsekakor so ustaljene navade prava železna srajca, ki jo zelo težko snamemo. Vendar prav tukaj je izziv (ali kakor bi slišali danes pred kakšno srednjo šolo) "keč"! Fora je v tem, da (si) upamo spremeniti nekaj v našem malem okolju. To ne bo rešilo Cerkvenih problemov niti velikih lobijev na svetovnem trgu. Pomagalo bo nam, da spremenimo sebe in s skupino somišljenikov lahko naredimo veliko. Inovatorji ali revolucionarji so bili samo posamezniki... na pravem položaju in ob pravem času! Novost kapitalizma ni v ekonomiji ampak v načinu obračanja ekonomskega kapitala. Način, ki omogoča tudi velike lobije. Toda nikjer ni prepovedi, da ne bi nekaj na temu spremenili... na bolje!
Preden podamo roko svojemu bratu, se Slovenci ponavadi vprašamo po vseh mogočih drugih atributih, kot recimo, ali je ta oseba čefur, cigan, na slabem glasu v okolici... Vprašamo se tudi, če se nam splača žrtvovati del samega sebe, kaj šele nekaj svojega denarja za drugega. Tudi časa se nam ne zdi vredno žrtvovati, saj je ta denar. Ko podajamo drugemu roko, ponavadi to počnemo s figo v žepu ali tudi z masko na obrazu, saj že kako minuto kasneje malo "pošinfamo" tistega brata oz. sestro. Tudi to je značilno, da raje kot dol pogledujemo gor, raje kot na tiste, ki nimajo, pogledujemo proti tistim, ki imajo. Tem smo nevoščljivi in imamo nostalgično željo, da bi imeli toliko kakor oni. Kakšna utvara, saj nam imajo veliko več ponuditi tisti spodaj. Saj veste tisto o življenju, ki je podobno velikemu drevesu, polnem opic, ki po njem plezajo - če pogledamo dol, vidimo same nasmejane obraze, če pa pogledamo gor, same zadnje plati. pa, četudi tisti obrazi niso nasmejani, jim lahko s prijazno besedo, dobrim dejanjem ipd. nasmeh na obraz pričaramo mi.
Opažam, da je ta "poljub miru" tema, ki je zadela bolj narodno zavest kakor družbeno-ekonomsko vprašanje. Kakšni smo Slovenci kot narod? Ali smo res kot narod tako "trdi" za razumevanje drugih? Res velja tista molitev: O Bog, daj da bi sosedu hlev zgorel in vse krave poginile... razen ene, da ne bo hodil k meni po mleko?!?
Problem Slovencev je v njihovi/naši malomeščanskosti, sploh v tem, da radi v svoji majhnosti kažemo, kaj smo in kako smo mogočni. Tu razni primeri zlatnine na rokah, verižice okoli vratu ipd. ter hudih nazivov, inž. magister ipd. še kako pridejo prav.
So pa ljudje, ki so sicer pettegole, a so preprosti, iskreni; so ljudje, ki so ponižni v sebi in potrpijo vse. Takega imam priliko gledati dan na dan v župniji, a kaj - vsi ga gledajo zviška, češ "šleva", nihče pa ne vidi, da je tak v svoji iskrenosti ne pa v svoji "nemoškosti" ...
slovenci smo itak nekaj posebnega - žal smo provincialci in to se nam kaže na vsakem koraku.
Naj spomnim na slavni rek Margaret Thacher, ki je dejala:" Biti pomemben je tako kot biti prava dama. Če moraš to kazati in druge v to prepričevati, ptoem to govoto nisi ...".
Objavite komentar