Objave
Na nacionalni TV sem si na prvem programu ogledal dokumentarni film, ki je kratko in dobro prikazal življenje in delo dveh velikih Slovencev: Benjamina in Gustava Ipavec (glasbeniki veste kaj več povedati o njiju). Poleg biografskih podatkov je bil dobro izpostavljen njun domoljubni čut, ki je mimo njunega poklica (oba priznana zdravnika) dobil odlično obliko v glasbi. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje sta dala našemu narodu velike glasbene mejnike. Nekatera dela so ponarodela, druga pa so pravi mejniki v zborovskih repertoarjih.Film je pustil vtis, ker sta bila brata Ipavec sposobna zlomit vez z ustaljenostjo (nemški jezik idr.) in sta z veliko drznostjo ponudila Slovenkam in Slovencem pravi kulturni cvet. Razmišljam o sodobni (narodni) umetnosti. Ko gledam naš kulturni prostor, imam občutek, da so glasba, likovna umetnost, kiparstvo, ples, gledališče, film, poezija… še zelo akademsko usmerjeni. Tukaj mislim na način izražanja. Vse gre v smeri določenih pravil in norm. Redko najdemo kakšno novost, ki preplavi ljudska ušesa ali postane pravi "pop" simbol. Tako težko profesorji učijo študente razmišljati in se ustvarjalno izražati… moderne šole učijo pravila in ne učijo niti znanja niti ustvarjalnosti.
Kdo se bo približal kulturi, ki je "zastrupljena" z akademskimi pravili? Kdo bo srkal tisti prepotreben nektar za dušo, ki jo lahko samo kultura ponudi? Kako lahko preživi narod na prepihu ljudstev in idej brez lastne istovetnosti?
1 komentar:
...le takrat, ko bo "raja" sprejela tudi kaj drugačnega in ne vedno predstavljenega, napisanega, narisanega, izvedenega....kot iz časa Ipavcev. Ljudje umetnost hitro označijo za blef, zato jih je potrebno izobraziti. Ne v strogi akademski usmerjenosti ampak v kritični presoji. Tega pa danes manjka vsepovsod. Če samo apliciram na Evrosong.... zeuz
Objavite komentar