Kompleks potice

Agencije za promocijo turizma reklamirajo potico kot naš nacionalni simbol. V tem zapisku bom uporabil potico kot simbol nacionalnega kompleksa.

Zapisano je sad spominov in osebnih izkušenj zato najde mesto na osebnem blogu.

Praznični dan. Po kosilu ob goveji juhici in tenstanem krompirju, skrbne gospodinje pomijejo in pospravijo posodo, pogrnejo na mizo čeden prt (če je le možno z vezeninami rdečih nageljnov, žitnega klasja in monogramom IHS) in v navideznem miru počivajo (v resnici gre za prikrito živčnost), kar bi lahko prevedli, da pričakujejo goste (najverjetneje gre za ožje sorodnike ali radovedne sosede).

Zgodi se »nepričakovano«. Pozvonijo na vratih. Duri spustijo, v objem in spokojnost popoldanskega ozračja ki vlada v stanovanju, dospele goste. O tem, kdo so gosti se lahko razvije posebna študija (tudi preko komentarjev). Steče ustaljen protokol.

Gospodinja goste posede. Ob uzakonjeni in pregovorni kavi, izgovori, s težkim nasmeškom in stisnjene med zobmi, magične besede lastne obsodbe: »Vam lahko kaj ponudim?«. Niso toliko nesrečne besede zaradi gostov samih ampak zato, ker s tem je sprožila tisto klasično, domače nacionalno bogoslužje gostoljubnosti, ki ji prinaša negotovost, nemir, živčnost, bolečine v želodcu in tri dni premišljevanja.

Odziv gostov je tudi protokolaren: »Ne, hvala. Ni treba nič!« ali »Smo ravnokar od kosila. Hvala!«. Še hujši je: »Saj nismo prišli jest. Hvala lepa. Dajte otrokom!«. Gospodinja podoživi nepopisne travme in trenutke osebne stiske saj mora ponovit (ampak to je vedela že v štartu) tisto vprašanje: »Vam lahko kaj ponudim?«. Tokrat se tista masa ljudi v gosteh opogumi in končno sprejme pozornosti gostiteljice.

V tistem trenutku priromajo na mizo (pogrnjeno s čednim prtom) že prej pripravljene in skrbno skrite pod belimi prtički, vse mogoče dobrote. Poglede gostov osrečujejo s strogo natančnostjo razporejene rezine salam in sirov ter vse možne oblike in velikosti narezkov. Ne manjkajo druge dobrote iz domačih kuharskih knjig s. Felicite Kalinšek, kisle kumarice in vložena paprika, rezine belega kruha v pleteni košarici pa tudi ona… Da, mati vseh kulinaričnih izzivov in zahtevnosti, njeno kraljevo visočanstvo, kraljica sladkosti v ustih gostov in živčnosti gospodinj: POTICA!

Že izgovorjava zahteva posebno dikcijo in natančnost, o pripravi pa raje ne bom pisal.

Tedaj tresoče roke gospodinje položijo na mizo krožnik z identično zrezanimi kosi potice. Vsi ob mizi obmolknejo. To pišem, ker sem prizor podoživel nešteto krat in nikoli nisem mogel razumeti, zakaj takrat nastane smrtna tišina. Zakaj ko pride potica na mizo mora biti vse tiho?

Tišina ki je ni niti v cerkvi ali v sobi, kjer spijo dojenčki. To ni več tišina ampak je tihota. Vsi buljijo v tiste brezhibno pečene kose potice na belem krožniku. Vsi enaki med sabo, rezani kosi, razodevajo popolno harmonijo kjer se prepletata bogato orehovo polnilo in rozinami z rahlim in rumenkastim testom. Lepo pečena rjava skorjica obdaja to pekovsko mojstrovino podalpske dežele, da mehko prelivanje odtenkov in svetlobe spominja na renesančno fresko.

Popolnost je na mizi. In slovenska popolnost dobrega bontona veli, da nihče se ne sme dotakniti potice. Tukaj se, v že prestrašeni gospodinji, sprožijo prvi občutki krivde, ki ji pogosto odmevajo v mislih »Hm, morda pa ni dovolj pečena« ali »Sem jo narezala preveč na debelo«. Najtežje ji mora biti, verjetno, ko po dolgi tišini nihče se je ne dotakne. Raje ne pomislim, kaj podoživi nesrečna gostiteljica.

Tišino prelomi gospodinjin glas, ki po predpisanem obredniku, povabi goste: »Vzemite. Naj vam ne bo nerodno. Saj smo sami domači« ali pomoli krožnik naključni žrtvi »naj vas ne bo sram. Saj ni nič posebnega«. In začne se »potica party«. Vsak sramežljivo in previdno vzame v roke svoj kos. Rahlo sklonjen nad mizo ali nad prtičkom ali nad lastno roko, počasi ugrizne v potico. Tihoto prekinjajo zvoki žvečenja in požiranja. Nekdo izmed gostov se opogumi in jo pohvali. Logično.

Pohvala ne ostane osamljena in pogosto drugi dodajo svoje strinjanje ali bolj izvirni gosti, oblikujejo novo pohvalo. Toda kompleks potice zahteva, da ni dobra; iz ust gospodinje sledijo naslednji stavki: »Joj, se opravičujem ampak ni dovolj vzhajana« ali »Ja, premalo sladkorja sem dodala« ali »Morda ni dovolj pečena«. Neredko je potica deležna tudi »Morda bi jo morala bolj stisnit« ali »Žal, ne vem zakaj je taka« ali celo »Saj vem, premalo orehov je noter« in »Tako se mi je mudilo. Samo na hitro sem nekaj naredila«.

Cenjena bralka in cenjeni bralec, ravnokar si prebral kulminacijo ali vrhunec kompleksa potice. Seveda stavkom gospodinje sledijo ugovori zbranih gostov (katerih identiteto še nismo opisali), ki seveda ne najdejo posluha pri obupani gostiteljici.

Še najboljša in lepo uspela potica bo deležna številnih kritik, pritožb, ocen, graj in komentarjev s strani njene gospodinje. Ni pa tukaj vsa tragika – še zdaleč ne! Celotna drama je v tem, da tako ni samo s potico. Potica je arhetip ali drugače povedano, prvotna oblika, vzorec ali temelj vsakega slovenskega kompleksa. Nič ni dovolj dobro, kakovostno in vredno, da bi dodali: »To je najbolje kar vam lahko dam. Osebno sem zadovoljen in upam, da boste tudi vi uživali«.

Zato bom sklenil pisanje o njenem kraljevem visočanstvu, kraljici sladkosti v ustih gostov, nekoliko drugače. Ob pisanju sem podoživljal vse trenutke tihote ob prazničnih mizah in živčnosti gospodinj. Še več. Ko sem to pisal, sem se nasmejal in užival. Upam, da si se tudi ti, draga bralka in dragi bralec, vsaj malo nasmehnil ob branju.

p.s. Potica ki jo pečejo Slovenske gospodinje je najboljša!