Potrebujemo še tako prošnjo Bogu? Danes jo lahko prilagodimo – v našem srcu – kajti pod vsako nevarnostjo »iz preteklosti« najdemo moderno varianto.
Kuga je dolga leta strašila po Evropi in zdesetkala prebivalstvo. Tudi ko so jo odpravili so sledile mnoge druge bolezni: tifus, tuberkuloza in podobno. Danes imamo na voljo številna zdravila, ki nam pomagajo živeti dolgo in kakovostno življenje. Moderne oblike »kug« našega časa in prostora so vse vrste zasvojenosti (alkoholizem, mamila, igralništvo…), depresije, psihoze, samomorilnost, osamljenost in še bi lahko nadaljevali. Bolezni sodobnega človeka, ki lahko prizadenejo vsakega in za vedno spremenijo življenje. Človeška stiska je v teh boleznih velika in skoraj nepredstavljiva. Velika je odgovornost družbe, da take ljudi in bolezni ne spregleda ali zanemari.
Naša prošnja naj bo s to mislijo in zavestjo obrnjena na mnoge ljudi, ki trpijo v velikih bolečinah. Nam naj bo v spodbudo, da bi sprejemali »kužne« bolnike med nami. Ne poznanje rodi strah, strah pa privede do obsojanja in odrivanja.
Pisati ali govoriti o lakoti, ko na vsakem koraku stoji dobro založena trgovina, je skoraj toliko predrzno kolikor nesramno. Starejši ljudje morda še kaj povejo, kako so stradali, toda takih je vedno manj med nami. Pripovedovati o lakoti nekomu, ki ima doma celo dva ali tri hladilnike prepolne vsega… In kljub temu lakota je! Ne samo v Afriki kjer delujejo številni misijonarji ampak tudi med nami. Tako skrita in sramotna, da o njej težko kaj povemo. Pretresel me je prizor, ko sem gledal dostojno urejena gospo in gospoda, ko sta odpirala smetnjak v zakotni ulici za restavracijo in jemala v čisto vrečko kruh.
Naša prošnja naj bo s to mislijo in zavestjo obrnjena na mnoge ljudi, ki imajo vsega v preobilju, ki so celo siti kruha: da bi cenili in spoštovali hrano. In prosimo za nas: da bi hoteli videti pomanjkanje in znali deliti z drugimi. Mislim, da nikoli nimamo tako malo, da še tega ne bi mogli deliti z drugimi.
Ta vzklik se zdi nam mladim povsem odveč, ker vemo, da bodo za mir poskrbele velike mednarodne organizacije, ki z oboroženimi silami in pogodbami uravnavajo mir na svetu. Evropa živi več kot pol stoletja brez vojn. Toda lahko prepoznamo Božje delovanje v zgodovini in njegovo »naklonjenost« za pravičnost in mir: »In videli ste vse, kar je GOSPOD, vaš Bog, storil vsem tem narodom pred vami; resnično, GOSPOD, vaš Bog, se je bojeval za vas (Joz 23, 3)«. Lahko se čudimo, da bi se Gospod bojeval za nekoga a če je pravični napaden, Bog ne pusti, da bi ga krivični premagal saj prerok pravi: »Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate (Iz 26, 3)«. Delo človeških rok, brez Božjega blagoslova nima velikih uspehov.
Naša prošnja naj bo s to mislijo in zavestjo obrnjena k vsem, ki si prizadevajo za napredek, blaginjo in mir. Namenimo to prošnjo vojakom in vojakinjam varnostnih sil v nevarnih območjih, vsem ki skrbijo ali nudijo humanitarno pomoč, diplomatom ki mirno rešujejo spore pa tudi vsem, ki trpijo zaradi nasilja ali vojne. Nam pa naj bo v opomin, da bomo vedno znali cenit to zgodovinsko dobo brez vojne.
1 komentar:
Lepo razmišljanje in aktualizacija! Morda bi bilo pametno to objaviti v časopisu ;)- našem glasilu?
Objavite komentar