Objave
In danes je praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Slovenijo preplavljajo bolje ali slabše udeležene procesije po poljih ali kar po cerkvah. Ljudem veliko pomeni procesija in to da prazniku poseben in slovesen ton. Kaj je namen teh procesij? Nastale so za blagoslov polji in človeškega dela (po večini povezan s kmetijstvom in polji), ki je izhajalo in je bilo odvisno od pridelkov zemlje.
Zanima me, če je smiselno ponujati oblike iz preteklosti, ko se je človeško delo in način življenja spremenil. Vsebina praznika je še vedno zelo pomembna: človeško delo in življenje izhajata in dosegata svoj vrhunec v Najsvetejšem (=evharistični kruh, kjer je živi Kristus). Pogosto je oblika, ostanek iz preteklosti, tista, ki odvrača od praznika. Morda bi bilo smiselno prinesti blagoslov na tista "moderna" polja, ki omogočajo naše preživetje: upravna enota, šola, občinska uprava, veleblagovnice, časopisne in medijske hiše, dijaške domove, pisarne...
Krščanstvo je vera, ki se umešča v konkretno življenjsko stanje človeka. Bistva krščanstva je odnos med Bogom in človekom zato ta odnos mora biti vedno pristen in živ. K temu lahko pripomore Cerkev, da na sodoben način ponudi najboljše kar ima: živega Kristusa!
Zanima me, če je smiselno ponujati oblike iz preteklosti, ko se je človeško delo in način življenja spremenil. Vsebina praznika je še vedno zelo pomembna: človeško delo in življenje izhajata in dosegata svoj vrhunec v Najsvetejšem (=evharistični kruh, kjer je živi Kristus). Pogosto je oblika, ostanek iz preteklosti, tista, ki odvrača od praznika. Morda bi bilo smiselno prinesti blagoslov na tista "moderna" polja, ki omogočajo naše preživetje: upravna enota, šola, občinska uprava, veleblagovnice, časopisne in medijske hiše, dijaške domove, pisarne...
Krščanstvo je vera, ki se umešča v konkretno življenjsko stanje človeka. Bistva krščanstva je odnos med Bogom in človekom zato ta odnos mora biti vedno pristen in živ. K temu lahko pripomore Cerkev, da na sodoben način ponudi najboljše kar ima: živega Kristusa!
6 komentarjev:
Treba bi bilo premisliti in napraviti primerno obliko procesije. Treba je namreč vedno paziti, da ne bi želeli triumfalistične Cerkve. So pa tudi v eni izmed prošenj poleg polj in gozdov tudi tovarne in delovna mesta... Nekatere stvari bi bilo treba korigirati. Sicer pa je morda treba pomisliti, kakšna oblika procesij in blagoslovov nagovarja postmodernega človeka... Da ne bi bile procesije samo nek zunanji okras in "še pomnite, tovariši?"
Triumfalistična Cerkev. Morda se bo rodilo razmišljanje iz tega. Hvala za ponujeno misel.
Glede na to, da v Evropi živimo v močno zglobaliziranem okolju, kar sam še posebno občutim, pa vrjetno tudi vsak drug, ki živi v nekoliko večjem (evropskem) mestu, se mi zdi, da bi tudi v Cerkvi lahko gledali "čez plot". Blagoslov na vse štiri strani neba se ne konča pri sosedovi njivi, niti ne v sosednji fari. Štiri strani neba se ne končajo v Evropi, ampak zaobsegajo cel svet. Po eni strani torej menim, da bi morale naše prošnje zaobsegati vse, naši blagoslovi biti menjeni vsem. Po drugi strani so naši predniki kugo, lakoto in vojno doživljali drugače, zato se mi zdi aktualizacija, ki si jo podal zelo na mestu, saj je tako bolj nagovorljiva, v skladu tudi z našo situacijo. Saj so naši verniki dovolj pametni, da razumejo, kaj je naša lakota in lakota v Somaliji ipd. Ljudem je treba samo malo razložit. Seveda, po drugi strani se človek vpraša ali je neka beseda oz. simbol še učinkovit, če ga je treba vedno razlagat...
Naj te samo popravim pri omembi že več kot pol stoletja trajajočega miru v Evropi. Predstavljam si lahko, da so na Telovo leta '91 precej bolj konkretno občutili aktualnost preošnje za varstvo pred vojno. Prej je bilo napeto v hladni vojni, potem v obrambi in rušitvi železne zavese, potem v Severni Irski, in za konec še na Balkanu in tu so še mnogi drugi manjši oboroženi spopadi...
Mislim, da je procesija s svojo simbolno vrednostjo pisana na kožo sodobnemu človeku. Človek je vedno nekje na poti in lepo je vedeti, da je bistvena pot ena sama, ki ima en cilj in na tej poti smo skupaj!
Procesije so tudi različne: pri velikonočni in telovski je potrebno pričeti v ali pred cerkvijo, na cvetno nedeljo pa npr. na drugem graju. Prva je krožna pot, druga ne.
Velikonočna in telovska procesija imata na nek način res značilnost triumfa, a zmagovalec je Kristus - vstali in evharistično navzoči. Je veselje vseh nas, tako veliko, da si ga ne moremo pridržati le zase, zato gremo iz cerkve. Nobenega smisla ne bi imela taka procesija, če bi verniki morali hoditi po vasi oz. mestu s sklonjenimi glavami.Procesija je lahko povebilo drugim, da se z nami veselijo, ne pa ukaz, da se naj nam klanjajo.
Gašper,
problem čutim v tem, da je forma/oblika procesij še relikt iz preteklosti. Cerkev ohranja nekatere "fosile" v svojih običajih, ki ne nagovarjajo ne staro in niti mlado. Procesije (ki v baročnem kiču spominjajo bolj na maškarado kakor na bogoslužno dejanje), stare pesmi in še kaj. Vsebina praznikov in sporočila je aktualna in vsak jo potrebuje. Toda če je predstavljena na tak način, odvrača tudi najbolj goreče vernike.
Kje so med procesijo mladi? Kaj dobijo srednješolci ali študenti od teh procesij? Kaj jim to pomaga v življenju? Osebno sem zelo skeptičen.
Cerkev se rada oklepa svojih ustaljenih form, ker težko stopi na novo področje.
Vojne v Evropi. Evropa mišljeno kot EU oz. celoten kontinent. Da, so območja ki zahtevajo veliko pozornosti in dela za mir ampak takega blagostanja in miru (globalno gledano) se še ni videlo.
Seveda, problem je očiten in je predvsem v nenagovorljivosti. Vprašanje je torej, kje se zatakne in kakšna naj bi bila rešitev. Je problem v našem gledanju na svet ali v svetu samem, v tem kako ga zaznavamo ali v zaznavi sami? Če je v določeni dobi baročna umetnost ljudi nagovorila, danes pa nas ne nagovarja več, ali je to naš problem, ali problem umetnosti? Če umoetnost (tudi sakralna) danes ni zmožna "ustvariti" govorice, ki bi nagovorila veliko večino ljudi, ali je to problem umetnosti, ali problem naše miselnosti, pogleda na svet. Ali je sodobna (npr. postmoderna) družba tako razkrojena in fragmentirana, da ne uspe več izreči neke govorice, ki bi nagovarjala prav vsak "fragment" te družbe?
Ko je npr. baročna govorica nagovarjala Evropo, so barokizirali marsikatero gotsko cerkev. Danes nas barok ne nagovarja. Toda kaj storiti s tolikimi baročnimi bogoslužnimi prostori? Jih modernizirati? - Toda v kaj? Kaj je tisto, kar nas bo nagovorilo? Veliko se govori k vračanju k izvirom. Tako nas bolj nagovarja mistično sveta in preprosto domača romanika, ali pa bizantinska umetnost prelita v Rupnikovo govorico. Vračanje k izvirom, ker bi radi neko stalnico, trdnost, količek sredi sveta, ki se tako hitro iz dneva v dan spreminja.
Moram reči, da na ta vprašanja nimam odgovora. So pa gotovo izzivalna za vse nas. Tudi ko pridemo do tako konkretne zadeve, kot je telovska procesija ali MKSBD. Tukaj nisem doživel ne enega, ne drugega, pa vndar ne vem, ali sem bil zato kaj bolj ali manj nagovorjen.
Po teoriji naravne selekcije, se živa narava ohranja s pomočjo mutacij, ki določeno obliko življenja naredijo bolj ustrezne za življenjeske pogoje, ki se spreminjajo (npr. pomanjkanje hrane, ogrevanje ozdračja...). Tiste vrste, ki nimajo sreče, oz. se niso sposobne prilagoditi enostavno izumrejo in, če imajo srečo, pristanejo kot fosili v naravoslovnih muzejih. Vendar se življenjski pogoji v naravi spreminajo zelo počasi, tako da imjo tudi vrste svoj čas, da se jim prilagodijo. V večjih mestih, kjer je veliko svetlobno onesnaženje, so danes na robu izumrtja številne vrste nočnih metuljev, posledično pa tudi netopirjev in drugih živali, ki se z njimi prehranjujejo. Povečaje umetno svetlobe je bilo za kakršnokoli prilagoditev prehitro.
Približno tako je z našo liturgično govorico. Vendar se da tudi v sodobnem času odkriti tudi določene značilnosti, ki se kažejo kot stalnice. Želja po miru, sprejetosti, ljubljenosti, pristnosti, domačnosti, svobodi, dobrih odločitvah, zdravju... Zdi se mi, da prav zato peš romanja npr. k svetemu Jakobu v Kompostelo danes (ponovno) pridobivajo na popularnosti, tudi med mladimi. Biti v miru in pristnosti z Bogo, seboj, naravo, Imeti en konkreten cilj, potovati skupaj, kot skupina, ki je drug drugemu zavezana... Mogoče bi morala procesija biti predvsem to. Osebno se mi zdi bolj nagovorljiva daljša procesija na cvetno nedeljo saj je naš cilj v cerkvi. Procesija kot simbolj romanja. Če pa nas ovirajo bandere in nebo, stare pesmi itd., zakaj ne bi tega tako predrugačili, da bo bolj ostrezno vsebini simbolnega dejanja. Ampak resnici na ljubo velikonočna in telovska procesija nimata nimata posebne povezave z romanjem. Imata pa jo z veseljem. Če se znamo veseliti tudi na lep način, brez baročnega kiča, potem prinesimo te oblike veselja in zdravega ponosa tudi k našim procesijam.
Mogoče pa nam manjka prave liturgične vzgoje? Kako formirati govorico, ki nas bo nagovarjala in kako pustiti, da nas nagovori tista govorica, ki ta naboj ima, a je naletela na naša zamašena ušesa.
Gašper, mi daješ delo! :) Z Andrejem sta odprla dva vidika, ki Bom skušal povezati. Misli iz teh komentarjev se dopolnjujejo.
Ko je govora o liturgični vzgoji, kaj pa lahko naredi(m) mali človek/vernik na tem področju? Kako posodobiti ceremonije in obrede iz baroka v leto 2008? Bi kaj pomagalo pismo v general štab =Vatikan?
Objavite komentar