Z barvito mavrico v postni čas

Ne vem, zakaj me postni čas načeloma zaznamuje z neko grenkobo in tesnobo. Nekakšno mračnjaštvo srednjega veka. Ali zato, ker se moram ukvarjati sam s seboj? Ali zato, ker je to klic k poboljšanju in zato k posrednem priznanju, da trenutno nisem na najboljši poti?

Skušnjave, ki nam jih v evangeliju ponuja prva postna nedelja, so seveda problematične. Seveda iz več razlogov. Ker so Jezusove in ne naše. Ker so bile nekoč in niso današnje. Ker se zdijo preveč teoretične in zato premalo življenjske. Pa še bi lahko naštevali, da bi se vendar lahko izognili temu, da imajo skušnjave nekaj z nami. Seveda zelo na življenjski način.

Vprašanje je, ali so tiste Jezusove evangeljske skušnjave po hrani, oblasti in brezmejnem zaupanju zgolj vzorec in seme vsega tistega, kar se nam v življenju postavlja kot preizkušnja, kot čas in prostor vsega, kjer preverjamo svojo pristnost. Sebi, Bogu in vsem tistim, ki smo jim obljubili tako in drugačno zvestobo.

V kratkem evangeljskim odlomku (Mr 1,12-15) se čudim napetosti med »bivanjem med divjimi zvermi« in »angelsko strežbo«. Kolikšna je tu razpetost na področju preizkušenj, izpitov, bolj ali manj predvidljivih izidov! Kako prostrano področje razmišljanja in presojanja.

In v to razglabljanje nam Bog pošilja mavrico (1 Mz 9, 8-15). Tisto iz Noetovih časov, z našega neba ali pa iz naših doživetij. Tudi mavrico postavljamo v svoja obnebja.

Fizika nam jo opisuje »mrtvo hladno«. Nekako takole. Iz enciklopedije.

Mavrico vidimo kadar nam sonce sije v hrbet. Gre za večbarvni lok z rdečo barvo na zunanji strani, potem pa si barve sledijo: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in vijolična.

Morda pa nam Božja svetloba skozi prizmo postnega časa pošilja barvitost mavričnega spektra kot opomin in obenem v spodbudo, da so barve grehov in kreposti v spektru našega življenja le bistveno drugačni – čeprav se včasih zdi, da je vse povsem izenačeno. Skušnjave pa so predvsem preizkušnje – izpiti take ali drugačne vrste. Nekakšno razločevanje barv. Izpit iz barvitosti.

Barvna slepota je lahko na moralno mavričnem področju usodna.

Postni čas se nam torej odslikuje kot barvita podoba puščave, ki nas očara s svojim spektrom barv in nas v mavrični raznolikosti spodbuja k zavezi Bogu in obenem opominja na potop.

Ta je bolj ali manj oseben ali pa vesoljen. Spreobrnitev pač ni nič drugega kot rešitev v krstnem studencu Božje milosti. Seveda po potopu skušnjav in malopridnosti in v luči barvitosti mavrične zaveze med Bogom in stvarstvom.

Naj bo letošnji post čim bolj mavrično barvit.

Andrej Sedej