Sprejeti pomoč ponujene roke. Ali pa ne!

Ste kdaj razmišljali, kako je množenje veliko bolj produktivna operacija kot seštevanje? Z eno preprosto računsko operacijo rešimo neskončno vrsto utrujajočega dodajanja in ponavljanja.

Kako preprosto in nevtralno je to v matematiki. Ko številkam dodamo klobase je že drugače. Kaj pa takrat, ko seštevamo grehe in krivde? Gnusobe, po svetopisemsko.

Prav o kopičenju gnusob, ki so jih prevzeli od sosednjih ljudstev govori poročilo o stanju duha pred babilonskim izgnanstvom. Kopičenje je dobesedno opisano kot množenje, pomnoževanje in ne zgolj dodajanje. Pretiravanje in zakrknjenost v vseh pogledih – vodilni duhovniki in vsi z njimi in verjetno tudi pod njimi. Ne zmenijo se za opozorila, svarila, oznanilo, rotenje. Hočejo svoj prav in namesto Boga so izbrali gnusobo sosedov. Ko pa se je tako prijetno zgledovati po sosedih, jih posnemati in morda biti celo domiselni kot oni.

Kazen je neizbežna. Materialno uničenje, izgubljena svoboda, sužnost, premoženja toliko, kolikor ga lahko vzameš s seboj, tujina. Celo zemlja mora ostati nerodovitna celih 70-let in ob babilonskih rekah rastejo generacije, ki o veličastvu Jeruzalema in templja ne vedo veliko. Kakšno ponižanje, da je moral babilonski kralj napovedati, da bo postavil nov tempelj v Jeruzalemu. Ta, pravi, se nahaja v Judeji! Je morda kdo že kaj slišal za neki Jeruzalem?

Razloge za sužnost si človek pridobiva z matematiko, ki si je izbrala napačne spremenljivke. Kdor seje veter, žanje vihar. Kdor začenja z mečem, bo z njim pokončan. In v tej začarani kvadraturi kroga človek sam ne more najti rešitve. Vedno bolj se namreč zapleta.

Rešitev prihaja od zgoraj. Od Boga. Iz vere po milosti. Bog je v svojem usmiljenju neizmerno bogat in ponuja roko. Še več, steguje jo in mi se moremo celo potruditi, da jo nočemo in jo zavrnemo. Ne zaradi naših del, temveč zato, ker smo mi sami Božje delo. Problem je v perspektivi gledanja – prav je, da se otrok čim prej osamosvoji, vendar vse življenje ostaja otrok svojih staršev. Ne more jih dohiteti in ne prehiteti.

Bog prihaja, da svet reši – in ne sodi ali celo obsodi. Ko se nekdo utaplja in ga rešuješ, ne sodiš in presojaš ali se splača in koliko si je svoje nesreče sam kriv. Takrat gre za človeka, za življenje.

Bog je po Mojzesu v puščavi zahteval minimalno: samo pogled na bronasto kačo. Le vero in zaupanje. Brez razpravljanja, cincanja, posvetovanj in odlašanj.

Kdo od naših odgovornih si drzne postaviti Mojzesovo bronasto kačo na mitro in jo zviti v svoj pastoral? Kam vse bi lahko postavili bronasto kačo vere in zaupanja: na portal med kreposti in umetnosti, kot logotip sporočil častitljive institucije, na kljuko cerkvenih vrat in dobrodošlosti župnijskih domov, ob vzglavje zakonske postelje, kot znamenje, da Cerkev lahko še vedno ponudi nekaj spodbudnega sedanji generaciji…

Kaj pomen danes mlademu iskalcu ponuditi solidno roko od-rešitve, namesto takih ali drugačnih sodb in presojanj – ob pošteni predstavitvi problemov. Pogum vere in zaupanja odgovornih. Danes je psihološka krhkost sodobnega človeka bližja sodbi in obsodbi kot ponujeni rešitvi. Kako človeško sam in nebogljen je današnji človek v svojih temeljnih odločitvah. In odgovorni s svojimi svetovalci – kako so prevečkrat ukleščeni v smeri pre-in-ob-sojanje in kako malo odprti za roko sprave. In s tem rešitve.

Nič drugače ni s prispodobo luči in teme. Morda pa je danes tema ob vsej svetlobi medijev in izpostavljenosti še bolj temna, še bolj črna. Po tistem – ko ugasnejo luči ….

Koliko luxov svetlobe in kubičnih metrov teme zahteva sekunda programa in kvadratura članka? V kakšnih vatlih se meri resnica in presojajo vrednote. Morda zgolj po tistem starem načelu, da zgodovino pišejo zmagovalci in da morajo poraženci tudi težo meča zmagovalca plačati z zlatom. Gorje premaganim!

Andrej Sedej