Objave
Prevrednotenje vrednot. Razlog za sveto jezo je upravičen. Kot za tisto samovoljo iz raja in angelsko odločitev, da ne bodo služili. Izgon iz raja božje bližine in strmoglavljenje nosilca luči v podzemlje sta vsekakor zgovorna.
Kako hitro nam zgolj spominsko osvojen obrazec deseterih zapovedi ne pove veliko! Bežno nam spregovori že zgolj hitro branje prevoda izvirnika: da zapoved verovanja v enega Boga pomeni vero v Boga osvoboditelja iz egiptovske in vsakršne sužnosti; naj si človek ne dela nikakršnega malika ali Božje podobe, pred katero bi se vrgel na kolena in bi ji tako ali drugače služil; da ni pomembno, kje bi takega malika našel – na nebu, na zemlji ali pod njo. Kako hitro pozabimo, da je svetopisemski Bog občutljiv za spoštovanje – je namreč ljubosumen, pa vendar ne po človeško: krivde očetov kaznuje pri njihovih otrocih vse do četrte generacije: obenem pa zagotavlja, da bo zvestobo poplačal vse do tisoč rodov naprej. Kakšno božansko razmerje – 4 proti 1000. Kje še najdemo takšno velikodušnost.
Na narobe postavljene vrednote opozarja tudi apostol Pavel. Judje zahtevajo znamenja in Grki iščejo modrost. Tudi zunanji čudeži Judom ne bodo prinesli vere; podobno kot se učeni Grki zaman sklicujejo na svojo »prazno«, okrog človeka usmerjeno modrost. Pravo oznanilo je po človeško prava norost: križani Kristus – v spotiko in prvovrstna neumnost. Kako so nam časi prve Cerkve blizu po mentaliteti! Kje so vrednote in kako jih prikazujemo? Kaj polni naše bolj ali manj resne razprav, žajfaste nadaljevanke in dobro prodajane rumene trače? Kdo in s kakšnimi meri oblikuje javno mnenje in za katere - čigave vrednote? Tudi v naši Cerkvi velikokrat pljuskamo med Judi in Grki – med cesarjevimi oblačili nepotrebnega pohujšanja in iskanjem prazne modrosti vzvišenih in od Boga prejetih svetih služb.
Jezusov elektronski bič, spleten iz optičnih vlaken sodobnih komunikacij, sprašuje vest vsem, ki se pridobitniško vrtijo v sodobnih templjih oblikovanja javnega mnenja. In seveda vsem onim, ki se pustijo zapeljati čaru sodobnega zaslepljevanja, kjer v bleščavo embalažo skrivamo prežvečeno vsebino. Kje je vendar tista »živa voda« evangeljske pristnosti! In kako sredi viharja v kozarcu človeške nečimrnosti postaviti pravo mejo?
Jezus jo postavlja po sredini našega srca. Ni treba, da mu pripovedujemo, kaj je v njem. Pozna nas. Tako kot sami sebe in še malo bolj.
In zanimivo. Jezus ne potrebuje nikakršnega našega pričevanja, ker nas pozna, da smo nestanovitni. Dolgoročno nam ne zaupa. Že ve, zakaj!
Verjetno zato, ker vedno znova potrebujemo bič. Ni pomembno, ali deluje na baterije in se upravlja brezžično. Dovolj je, da ga sprejmemo v tisto našo malo kamrico srca….
Andrej Sedej
Ni komentarjev:
Objavite komentar