Položil si me v spodnjo jamo ...

Prvi zametki pomladi. Toplejše vreme, daljši dnevi in tisto sramežljivo sonce, ki prihaja skozi okna v naše hiše. K nam prihajajo tudi grozne podobe iz našega podzemlja ... Razmišljal sem kako opisati in kaj povedati ob odkritju grobišča pri Laškem. O vsem tem smo lahko, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, že prebrali in videli dovolj. Pa še bomo.

Sinoči sem stikal po Svetem pismu in naletel na besede Psalmista, ki so se mi zdele naravnost presunljive. Kar je zapisano v tej knjigi stari tisočletja ... se dogaja še danes. Zelo aktualno!

GOSPOD, Bog moje rešitve,

podnevi vpijem, ponoči sem pred tabo.

Naj pride pred tebe moja molitev,

nagni svoje uho k mojemu ječanju.

Zakaj moja duša se je nasitila z nesrečami,

moje življenje je prispelo do podzemlja.

Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo,

postal sem kakor mož brez moči.

Med mrtve pripuščen,

sem kakor prebodeni, ki ležijo v grobu,

ki se jih več ne spominjaš,

saj oni so odrezani od tvoje roke.

Položil si me v spodnjo jamo,

v temine, v globine.

Vame se je uprla tvoja srditost,

vsem svojim valovom si dal udarjati obme.

Moje znance si oddaljil od mene,

postavil si me, da sem jim v gnus,

zaprt sem, ne morem iti ven.

Moje oko je postalo motno zaradi bede,

GOSPOD, vsak dan kličem k tebi,

svoje roke iztegujem proti tebi.

Boš mar delal čudeže za mrtve,

bodo mar vstale sence, da bi te slavile? Sela.

Mar pripovedujejo o tvoji dobroti v grobu,

o tvoji zvestobi v pogubi?

Se v temi spoznava tvoj čudež,

tvoja pravičnost v deželi pozabljenja?
Jaz pa, GOSPOD, k tebi kličem na pomoč,

zjutraj prihaja moja molitev pred tebe.

Zakaj, GOSPOD, zavračaš mojo dušo,

skrivaš svoje obličje pred mano?
Nesrečen sem in na robu smrti od mladosti,

prenašal sem tvoje grozote, obupan sem.

Prek mene gredo tvoji srdi,

tvoje strahote me uničujejo.

Ves dan me obkrožajo kakor povodenj,

vsi skupaj me obdajajo.

Oddaljil si od mene prijatelja in tovariša,

samo temà je še moja znanka.


(Ps 88)