Pobuda prihaja od zgoraj

Ostajamo na nebu. Tam, kjer je doma mavrica in kjer Božje obljube držijo.

Ne glede na to, da jih uboga človeška pamet ne more doumeti. Lahko pa jih sprejme – ali pa tudi ne. Vprašanje zaupanja ali ošabnosti. Upam proti upanju ali pa ostajam v tistem brezupnem kroženju mušic enodnevnic, ki niso imele niti priložnosti sanjati o čem presežnim….

Srečujemo se z gorami in hribi – Abrahamova in Izakova, pa Tabor in posredno Kalvarija. Tudi tu smo že pregovorno dvignjeni »bolj proti nebu«. Obremenjeni z vsem človeškim – kaj vse se je v Abrahamu podiralo na tej poti in nad vsem je verjetno zdvomil. Vendar je zmogel nekaj več kot Sara ob Izakovem spočetju – tisti njen skoraj prezirljiv »nasmešek« o Božji moči in bližnjim potomstvom – je skupaj s sinom položil na daritveni oltar. In bil uslišan.

Gora Tabor nekaterih Jezusovih izbranih učencev ni bila kaj prida drugačna. Soočenje z Božjim in svetim, nerazumevanje trpljenja, žrtve in odpovedi … Oni pa se veselijo in čudijo, ker se vse sveti in blešči, ker take beline še niso vedeli in doživeli. Kako po človeško in »naše« - kar tam bi ostali in kaj od tega tudi »tržili«. Človek bi si mislil, da so bili ob povratku precej zmedeni, raztreseni in zbegani. Srečanje z realnostjo svetega te vrže s tira.

Abraham je imel več neposrednegazadoščenja. Ker je več vložil in kar nekaj let zorel. Učenci so do te stopnje priplezali šele po binkoštih! Vse do mučeništva.

Tudi apostol Pavel nam ponuja svoj »bombonček«. Neizmerno zaupanje in gotovost. Koga naj bi se pa bali, če je Bog na naši strani? In če nam je žrtvoval svojega Sina – se nam vsekakor slabo ne piše. Vse zaradi nas!

Pobuda torej prihaja od zgoraj. Ko vedno. Bog »roko ven molì«, da nas sreča na takšnih ali drugačnih hribčkih našega življenja in nas nagovori. Glas iz oblaka o ljubljenem sinu lahko slišimo z ušesi ali pa pripravljamo tiste, ki jih ima srce. Po Avguštinovo – srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna.

Kako bi mogli vedeti, kje nas čaka kakšna taka »zaseda« Božjega. Včasih Bog sam prihaja naproti, drugič pa se »pusti čakati«. Da sami naredimo vsaj kakšen korak. Nedvomno, v pravo smer.

Andrej Sedej