Pustimo srcu, naj riše.

Morda je ena izmed najbolj bedastih upodobitev, da se v srcu nekaj dogaja, tista marela v srcu. Marsikje jo srečamo – tudi vrezano v mlado deblo, da potem z njim raste in se širi.

Težko bi ugotovili, zakaj prav dežnik. Morda zato, ker se odpira in razpira, ker sili srce k razširitvi prostora, k odprtosti in sprejemljivosti.

Mnoge poti peljejo preko človekovega srca. Tudi takrat, ko razum obidejo. Vendar pa vedno velja – ko je omenjeno srce, takrat je zraven človek. Čudno, tudi če je pamet nekje v ozadju.

Nova zaveza med Bogom in človekom tudi poteka preko srca. Jeremija pravi, da izhod iz Egipta, čeprav jih je Bog »držal in vodil za roko« ni bil dovolj. Morda je bilo vse preveč zgodovinsko, pravno, pozabljeno in ne doživeto dejanje. Nova zaveza bo zadeva srca in ne bo treba več razumskega razlaganja in utemeljevanja, za kaj pravzaprav gre. Stvar bo popolnoma jasna, kajti ljudje bodo čutili, doživeli in bo del njih – kdo bi potreboval še kakšno teoretično utemeljevanje.

Podobno kot pri zaljubljencih. Neumno je, da bi se dva, ki se imata rada, med seboj pogovarjala z listki ali da bi sebi in drug drugemu morala utemeljevati kdaj in koliko se imata rada. Dovolj pove izkušnja, da sta zelo »zgovorna« tudi takrat, ko sta popolnoma tiho.

Ali ni tudi Jezusovo velikoduhovniško in odrešenjsko delo tudi predvsem stvar srca, pripadnosti in darovanja. Celotno poslanstvo učlovečenja se z darovanjem klavrno izniči na lesu križa. Vendar so tam kljub temu besede odpuščanja in prebodeno srce!

In spraševanje Grkov – tujcev, da bi radi videli Gospoda. V akcijo pošljejo Filipa in Andreja, edina z grškim imenom. In odgovor – pustimo zunanja srečanja in videz. Kocka odločitve glede trpljenja in smrti je padla. Podobno kot kelih na Oljski gori. Ne moja, temveč Božja volja naj se zgodi. Naj se izpolni tisto, za kar sem prišel. Ne zaradi sebe samega, temveč v pokorščini, z vsem srcem in vso predanosti Bogu in njegovi volji.

Gledati s srcem, pravi Mali princ, prinaša v življenje nove dimenzije: niso vse vrtnice enake, veter v žitu ima svojo vrednost, čas se meri v enotah hrepenenja, še lovci, četrtki in kokoši niso več tisto, kar so bili.

In srce v postnem času. Vsekakor brez marele, ne pa brez postave in zaveze, ki je zapisana drugače, na nov način. Danes bi rekli – s čustveno inteligenco. Bolj osebno kot pravno, bolj v medsebojnem odnosu kot v razmerju pokorne poslušnosti. Bolj z dinamiko osebnostnega prilagajanja kot z vzvodi moči. Čudno, da so v poslovnem svetu »zadeve srca« že davno »pogruntali« in se s strokovnega vidika le prizanesljivo nasmihajo »cerkvenemu manegmentu«. Ste že srečali na škofiji ali v župnijskem uradu sposobno »poslovno sekretarko«? Še fikusa ne!

Nikakor ne mislim problema »srca« zbanalizirati na problematiko tržne uspešnosti. Gre za veliko več. Tudi »Srce Jezusovo« ni zgolj pobožnjakarska sladkobnost nekaterih tercijalk. Če ga vzamemo kot znamenje osebnega darovanja in zavestne žrtve za druge – kakšno znamenje in kako zgovorna ikona! Zakaj hranijo srca svetnikov, znanstvenikov, glasbenikov … Verjetno ne kot primerke zelo uspešnih črpalk za kri!

Tako smo spet pri logotipu srca – iz na novo pojmovane zaveze in s srcem na križu. To srce vidimo upodobljeno na bolj ali manj »sladkih« kipih, na oltarnih prtičkih in barvnih vitražih. Litanije Srca Jezusovega in posvetitev so tako ali tako nekaj staromodnega … In žrtvovanje Jezusovega srca z vso sodobnostjo čustvene inteligence ostaja bolj ali manj tabu presojanja odgovornih v naši Cerkvi. Veliko bolj so pripravljeni prisluhniti mrtvo hladnemu seciranju stroke, ki v enem koraku poveže Ojdipa z materinim naročjem – kot pa morda onim drugim, ki tudi skozi »psiho« odkrivajo najprej srce in šele kasneje srcu podrejeno inteligenco. Ki pa vsekakor tudi upošteva razum. Pa saj se vendar ne bojímo srca!

Ali ni zanimivo, da vse to poznamo že iz otroške psihologije. Pišemo z razumom, rišemo pa s srcem.

Andrej Sedej