Demokracija po Gadafiju

V sosednji Italiji se končuje obisk libijskega diktatorja Gadafija. Bo že res, da to je njihova zadeva, vendar besede, ki si jih je privoščil, se dotikajo celotne Evrope - torej nas vseh.

Komičnost njegove pojave je vsekakor nad diskusijo. Ekscentričnost oblačil, navad, spremstva ... zbuja v zahodnem človeku posmeh, saj vse skupaj spominja bolj na kako moderno gledališko predstavo ali umetniško inštalacijo, ki bi jo z veseljem odkupili v londonskem Tate Modern. Gospod diktator, si je privoščil 500 plačanih deklet, da so prisluhnile njegovemu pouku islama in izjave, ki bi morale zbudili veliko ogorčenja. Poleg trditev, da bi morala Evropa postati muslimanska, je dejal, da dokler mu EU ne bo nakazovala po 5 mld (!!) na leto, bo val priseljencev ostal enak, ali celo še večji. Krasno. Imamo diktatorja, ki izsiljuje Evropo s priseljevanjem in hkrati soli pamet h kakšni veri naj se obrnemo.

Libijski diktator je pripomnil, da v Libiji spoštujejo ženske veliko bolj kot na zahodu ... Kaj pa tistih 500 plačank, ki so jih pripeljali "ad hoc" za njegovo pridigo? Diplomacija in demokracija ki ju predstavlja sta slabi karikaturi neke blodnje, vendar ekonomski interesi so očitno tako močni, da nobenega ne zanima, kako in kaj pove.

Gadafi si je privoščil poziv k "spreobrnjenju" Evrope v Rimu, ki je središče Katoliške Cerkve. Vse je nemo poslušalo in ploskalo ... ker gospod sedi na velikem plinskem ventilu, ki bo morda nekega dne prišel prav. Da je ostudnost okoliščin potisnjena do konca, je njegov gostitelj, italijanski premier Berlusconi, vsa dejanja opravičeval in podpiral. To je (t)isti človek, ki se deklarira za "branitelja vere" na Apeninskem polotoku in ne zamudi priložnosti, da papežu poljublja roko. Če že njegovi volivci nimajo pameti, bi jo lahko vsaj Cerkev imela in se do takih ljudi primerno ogradila, ker taka dvoličnost škodi njej sami in ljudem.

Vrnimo se k "islamizaciji Evrope". Osebno nimam nič proti islamu, ravno obratno, prepričan sem, da je prihodnost naše civilizacije v strpnem in spoštljivem sobivanju religij in kultur, vendar me zelo moti apatija in mlačnost evropskih politikov, ki tako skrajne besede puščajo, kot da nič ni. Pa dejmo se it eno igrico ... Predstavljajte si ... gospo Angelo Merkel, ki v Meki poziva arabski svet, da se spreobrnem v kako krščansko Cerkev. Recimo v Katoliško ali Evangeličansko Cerkev. Lahko mirno trdim, da gospa Merklova ne bi dokončala svojega govora.

Morda je res, da besede izgubljajo svojo težo, ker smo v inflaciji informacij in poplavi besed, vendar obstajajo objektivne zgodovinske okoliščine, ki kažejo, da zanemarjanje resnih opozoril privede do hudih konfliktov. Diktature so bile dovolj zgovorna šola. Prišla je demokracija. In ker nam demokracija hoče dati misliti, da smo volilno telo usmerjevalci politike, bi bilo prav, da bi so-čutili z Evropo in njeno identiteto. Morda pa je to tudi naš dom.