Objave
Danes je čas za Lukova vrata. Vrata, ki jih opisuje evangelist Luka so zelo ozka. To so vrata v nebesa. Luka pa je evangelist usmiljenja, širokih pogledov na človeka, ki najbolj ujame antropologijo sreče. Vrata. Ozka, tesna … verjetno tudi zelo nizka. Tista široka pa, da je kontrast bolj poln, vodijo v pogubo, v pekel in samoto.
»Ah, spet ta pekel« boste rekli. Ja, pekel. Mislim, da je Cerkev (= njeni pridigarji) prepogosto strašila ljudi s peklenskimi mukami, da bi ohranila visok »raiting« moralnega položaja. Pekel je bil, po tedanjem učenju in še danes prepričanju mnogih, zagotovljen vsem, ki niso krščeni, ki ne hodijo k maši, ki si drznejo misliti drugače kakor piše v črnih bukvah … Ironično se danes te besede vračajo kot močen boomerang.
Jezus v evangeliju ne grozi s peklom, ne straši z nauki in niti s pogubo. On nas vabi in opogumlja, da je vredno se potrudit, čeprav pridemo pred ozka vrata. Napačno mislimo, da Bog visoko oceni samo tiste, ki jim stvari dobro uspevajo, zato zanemarjamo vrednotenje truda. To je pot, to je odločitev za ozka vrata in to so vsakdanja dejanja.
Ob sklepu evangelija pa relativizacija prepričanja, da bo tako kot si mi – ljudje – domišljamo, saj »prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu« (Lk 13, 29). Jezusove besede izničijo dogme, gotovosti, slepo zaverovanost vase in v svoj prav, kajti nedvomno bomo presenečeni, kdo vse (ne) bo sedel za (t)isto Božjo mizo.
4 komentarji:
Ja, res, tudi sama vse bolj vem, da nisem jaz sodnica (že zato ne, ker mnogih stvari niti ljudi ne poznam v globino) in da ni moja stvar to, kdo vse pride v nebeško kraljestvo.
Včasih ob prepirih razmišljam, da je navsezadnje mogoče prav to, da sta potem nekoč skupaj prav dva bivša prepirljivca. A tedaj ne bomo videli tako ozko, kot morda sedaj ...
(Kaj vem, kako bo tedaj!)
Vse dobro tebi! :-)
S tvojim zapisom se strinjam in upam, da mi bo dano sedeti za tisto mizo... inshallah.
Dobri pridigarji pa so tisti, ki namesto, da nam vse skozi opisujejo pekel raje opisujejo nebesa in pa seveda kako se pride do tja.
Predvsem pa! Da so nam zgled.
lp, bata
Vtisnilo se mi je v spomin, ko mi je neki jezuitski pater rekel, da Bog je "pohujšljivo drugačen od tistega, kar si mi predstavljamo" in dodal, da "se bomo čudili, kdo je vse prišel v nebesa". Je treba še kaj dodati?
Vzgojena sem bila v tem, da je Bog strog in pravičen. (6 resnic smo doma pogosto obnavljali!)
In podoba strogega Boga je bila dolgo zelo močna.
Potem sem počasi spoznavala Boga kot ljubečega Očeta. In takega Boga zdaj sprejemam, doživljam!
A včasih ob SP me pa tudi strese ... recimo: Veliko je poklicanih, a malo je izvoljenih.
Na splošno mislim, da večina ljudi greši v stiski, zaradi premalo spoznanja, zaradi premalo oblikovane vesti.
In verjamem v Očetovo usmiljenje.
Vse dobro!
Objavite komentar