Post festum - a zelo res!

Kako zelo se strinjam s povedanim in napisanim v spodnjem članku! Morda pa smo pozabili, zakaj so prazniki sploh prazniki. In tukaj dobimo dobro lekcijo o plastiki, ikebanah in utripajočih lučkah, ki bolj kot na pokojne nas spominjajo na nek podpovprečen in neokusen agro - Las Vegas naših pokopališč. Avtorici članka in avtorjem besedil nedvomno gre nagrada, če že ne javno priznanje!

Za vse svete, kakor 1. novembru rečejo katoličani, so po cerkvah, tudi pokopaliških, maševali tukajšnji škofje. Predvsem proti potrošništvu so govorili. Da iz leta v leto bolj moti komercializacija mrtvih, je rekel koprski škof Metod Pirih. "Že pred prvim novembrom se pred večja pokopališča nagnetejo prodajalci krizantem in sveč. Da ne bi bili deležni čudnega pogleda znancev, morate na vsak grob svojih sorodnikov, čeprav jih morda imate več, prinesti dovolj veliko ikebano ali pa več malih. Kolikokrat ljudje nosijo trofeje na grobove. Ali mislite, da je res spoštovanje do pokojnih odvisno od števila sveč, ikeban ter od velikosti spomenikov? Ali smo prepričani, da je bilo pokojnim to všeč, ko so bili še živi?"

Mariborski nadškof pomočnik in celjski administrator Anton Stres pa: "Sreča in življenjski cilj ni v tistem, kar imamo, temveč v tistem, kar smo. Kar imamo, lahko tudi izgubimo, kar smo, pa nam ostane v vseh okoliščinah življenja, tudi v smrti in po njej. Zato je tudi naše vlaganje v to duhovno bogastvo najbolj varno, obetavno in osrečujoče." (va)

(V: Večer, 2. november 2009)