Kralj in Resnica

»Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas«.

Jn 18, 37

Čeprav v zadnjih dneh razmišljamo v "nogometnih pojmih", velja vključiti še nekaj bogoslužnega spomina. Čedalje več lučk v nakupovalnih centrih predstavlja, da se bližajo prazniki. Pred njimi pa je še advent. Po vrsti. Pred adventom je konec bogoslužnega leta ali t.i. cerkvenega koledarja. Zadnja nedelja v cerkvenem letu je nedelja Kristusa, kralja vesoljstva. Naziv ki mu ga je prilepila »uradna« Cerkev je nekoliko v kontrastu z Njegovimi besedami. Kraljestvo in nazivi (mu) niso pomembni – pomembna je resnica, ki izhaja iz Njegovega glasu (= besede).

Tako tudi ob sodbi, verjetno ne bomo vprašani, koliko šol smo končali, koliko častnih nazivov smo dobili ali koliko banketov smo se udeležili. Vprašani bomo po drugih – pomembnejših – zadevah.

Ob poslušanju današnje Božje besede, se mi porajajo vprašanja, ki zadevajo mojo držo kristjana. Kako bi opisal … nek občutek nelagodja. Nelagodje, ker se zavedam, da sem kot kristjan (in eden izmed kristjanov) na očeh tistih, ki ne hodijo k maši. Ravno preko nas, kristjanov, presojajo vero in Cerkev. 

Zato smo pogosto verniki nevernikom (ali t.i. oddaljenim) ovira do vere. Ali smo se kristjani sposobni odpovedati častnim nazivom v zameno za Resnico, pisano z veliko začetnico? Česa se raje oklepamo: krone, svetniškega sija, škrlatnega plašča ali križa?