Toskana - z vlakom

Danes pa Toskana. Bolj natančno San Miniato. Naselje med Piso in Firencami, ki predstavlja tisto »razglednično« Toskano naših reklamnih letakov. Mehka jesen pod Apenini ponuja dobro ozračje za delo in študij v okolju, kjer ima obiskovalec občutek, da vsak kamen diha svojo zgodovino. Malo bom presekal zelo cerkveno temo, ki se je v teh dneh odvijala na blogu, vendar verjamem, da bo dovolj priložnosti za nove razmisleke na tem področju tudi v prihodnosti.  Do sobote (jutri) bom na študijskem srečanju Zveze italijanskih katoliških tednikov, kjer so bili in bodo predstavljeni komunikacijski pristopi v medijih v času finančne in gospodarske krize. Od Trsta do Firenc naju je z Dušanom peljal vlak. Oblika vlaka je bila tako znana … saj to je naš ICS! No, bolj točno: naš ICS (vlak vozi med Ljubljano in Mariborom in je ena redkih kompozicij, ki jo lahko imenujemo vlak) je italijanski Pendolino. Vožnja s tem vlakom me je spodbudila, da odprem razmislek o vlakih in o SŽ-ju. Toskani in študijskemu srečanju pa bom posvetil več pozornosti jutri v prihodnjih objavah. Hitri vlaki italijanske proizvodnje z oznako ETR 485, bolj znani kot Pendolino, so vlaki z nagibno tehniko, ki omogoča udobno vožnjo tudi na tirih, ki niso bili posebno grajeni za hitro železniško linijo. Taka garnitura vozi tudi pri nas s komercialnim imenom ICS (InterCity Slovenija). Zaradi hudo zastarele železniške infrastrukture (postaje, tiri, predori, mostovi itd.), samo na določenih (kratkih) odsekih, dosega hitrost 140 km/h. Vlaki, ki so dejansko zgrajeni za hitrost do 250 km/h, zaradi zastarelega omrežja ostajajo neizkoriščen potencial. Sedaj spustimo iz vajeti domišljijo … si predstavljate relacijo Ljubljana – Maribor v manj kot uri? Ali še huje: sedanjo Koper – Ljubljana (za ubogih 140 km IC vlak potrebuje nekaj manj kot tri ure) v eni uri!? Brez investiciji v vagone – samo s posodobitvijo omrežja – bi to že bilo mogoče.   

Upam si trditi, da s hitrimi in udobnimi vlaki bi se marsikdo odpovedal osebnemu avtomobilu in se poslužil javnega prevoza. Koristim to priložnost, da čestitam DARS-u za izgrajen avtocestni križ in za zelo posrečeno izbrano ime. Gre namreč res za en sam velik križ. Naše avtoceste polnijo avtoprevozniki iz Vzhodne Evrope, ki prečkajo našo državo kot tranzitno deželo na poti do Zahoda. Avtoceste so bile zgrajene za razmere in potrebe naše male podalpske Republike, zato ni čudno, da vožnja po njih postaja iz tedna v teden bolj nevarna. S posodobitvijo železniške infrastrukture bi morali uporabnikom ponuditi dobro alternativo cestnemu prometu. Konkretno pomeni konkurenčne cene cestnemu prevozu, ugodnostmi za »zveste uporabnike«, bonusi za dijake in mesečne naročnike, brezplačna parkirišča ob postaji za uporabnike ter kakovostne storitve na vlakih.  

Morda si mislite, da fantaziram a dejstvo je, da načrtovani evropski koridor št. 5 lahko Slovenijo tudi obide. S tem bi naša država doživela veliko mednarodno klofuto ter škodo na logistično-strateškem področju. V Avstriji se že pripravljajo tudi na tak scenariji, zato pospešeno gradijo hitro progo med Celovcem in Gradcem, saj je ravno v slednjem predviden tudi velik logistični center. In mi? Verjetno v navalu svete užaljenosti bomo spet kazali na sosede, kako so hudi, kako so požrešni in kako smo ubogi. Da, ubogi v zdravi pameti. Koprska luka ne more preživeti, če bo ves tovor potoval po tirih, ki jih je zgradila »pokojna« Avstrija in so bili zastareli že pred petdesetimi leti.   

Če se vrnemo znotraj naših meja hitro opazimo, da potrebujemo dobro železnico za razbremenitev avtocest in boljšo povezanost med kraji. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je cela Slovenija skoncentrirana v Ljubljani in kar je na robu je skoraj obsojeno na propad. Zdravstvo, šolstvo, storitve, kultura, administracija, kakovostno izobraževanje … kar ima kakršnokoli veljavo je v Ljubljani. Mar smo ne-Ljubljančani drugorazredni državljani?   

Upam, da nisem preveč črnogled a tako za razvoj domačega gospodarstva kot turizma je nujna vzpostavitev dobrih povezav. Naša država, čeprav tako mlada in majhna, ima veliko možnosti, veliko danosti, ki jih niti večje nimajo. Lahko naredimo veliko. A tukaj začnejo veljati besede Adija Smolarja: »… bo treba delat … «.