Alternativni "Rock Otočec"

Katoliška izvedba »Rock Otočec« je bila res rokersko – odštekano – naravnana. Mentor (prof. Štuhec) je imel predavanje, ki je izhajalo iz članka objavljenega v reviji Ampak (njegovo branje sem vam svetoval pred časom) in je sprožilo močno diskusijo, ki še danes odmeva v cerkvenih krogih … in raznih krožkih. Za malo bolj laično publiko naj povem, da je spregovoril o intelektualnem (ne)naboru Cerkve na Slovenskem, njenih kriterijev pri izbiri kandidatov za duhovništvo in sedanjih družbenopolitičnih razmerah. Kritičnih opazk seveda ni manjkalo.

Kot uvod v predavanje – običajno na koncertih velikih zvezd za ogrevanje publike poskrbijo mladi pevci – sem predstavil podatke o raziskavi branosti verskega tiska med mladimi. Nekako to, kar berete na tej strani s to razliko, da podatki niso bili opremljeni s komentarji in pripombami. Zanimanje je bilo posebej med odmorom za kavo in kosilom. Nanje se je delno oprl tudi mentor s podatki pomembne raziskave vernosti v državah nekdanje Vzhodne Evrope.

Stanje vernosti – tako med mladimi kot tudi med odraslimi – je zelo resno. Tukaj ne mislim na pobožnjakarstvo in brezglavo čredno klečeplazništvo ampak na osebno vero posameznika. Koliko današnjih kristjanov se vpraša: »Zakaj in v kaj verujem?« ali »Kakšen je moj Bog?«. Razprava v tej smeri je lahko brezkončno kritiziranje ali razmislek, kaj smo sposobni narediti danes, da lahko izboljšamo in spremenimo podobo Cerkve med ljudmi. Predlagam, da tokrat pustimo medije pri miru (in se odpovemo tistemu »sovražni mediji do nas žrtev«) in pogledamo, kaj konkretno Cerkev naredi(mo), da bo družba o nas drugače mislila in govorila/pisala.

Ali smo (in koliko) kristjani v Sloveniji »sol zemlje in luč sveta«? Koliko naredimo, da bomo drugačni od ne-kristjanov? Nedeljska maša in …? Samokritična drža ne pomeni bičanja in poniževanja ampak premislek, koliko smo Kristusovi in koliko kaj drugega. Tukaj se opiram na besede ruskega filozofa in teologa iz začetka 20. stoletja, ki trdi, da »največji protiargument krščanstvu smo kristjani sami«.

Vprašanja si zastavljam tudi zato, ker sem pogosto skeptičen do samega sebe in svojih dejanj. Hitro nasedem popustom v trgovini in počasi akciji Karitasa. Hitro zamerim krivicam in počasi odpuščam. Tako človeško … a tako malo krščansko. Ok, konec javne spovedi :) grem raje k delu, ki me usmerja k bolj pozitivnim mislim. Kot skupnost lahko premaknemo marsikateri zgrešen pogled. Kako? Namig – in prvi korak – je pokazal prof. Štuhec na Otočcu, saj samo če bomo poskrbeli za reveže ki so med nami, bomo lahko gradili Cerkev in cerkve.