Mladi in mediji (intermezzo)*

Ko imam pred sabo odgovore mladih na vprašanja o verskem tisku, se mi odpirajo vprašanja o prihodnosti naše mladine in družbe. Niti ne toliko zato, ker ne berejo »dobrega verskega tiska« ampak zato, ker svoj čas zapravljajo za gledanje resničnostih oddaj, videospotov ameriških glasbenih zvezdnikov in »trač literature«. Pozabljajo na svojo razgledanost, splošno kulturo in kar je najhuje: opuščajo formacijo lastnega kritičnega pogleda na svet.

Za provokacijo naj dodam, da bo po novem družinskem zakoniku vsako telesno kaznovanje otrok prepovedano. To ima malo zveze z branostjo verskega tiska, vendar nam pomaga, da lahko razumemo kakšno družbo gradimo. Mladim je družina vrednota a kakšna je ta družina? Ali je družina okolje kjer je vse dovoljeno? Mislim, da je družina predvsem okolje, kjer se učimo prvih vrednot in osnov družbenega obnašanja.

Mediji so usmerili našo pozornost k tistemu členu, ki izenačuje vse oblike družin in življenjskih skupnosti ter v člen o posvojitvah. Mislim, da se dela večja škoda za celotno družbo s tem, ko se opušča dolžnosti otrok in govori samo o pravicah. Prav tako je v šolah. Kmalu bodo lahko otroci tožili učitelja in šolo, če jim bo dal – upravičeno – famozi »šus«, saj bo verjetno puščalo v njih posledice in travme.

Za intermezzo naj vam povem anekdoto iz svojega 6. razreda osnovne šole. Od tega je minilo že nekaj let, vendar se tega – tedaj zelo grenkega dogodka – še zelo dobro spominjam. Učiteljica slovenščine je imela navado, da kdor pride k pouku tri krat brez domače naloge, si prisluži negativno oceno v »ta veliko« redovalnico. Visoka stopnja lenobe, kanček pozabljivosti, mera nepremišljenosti in predrznosti so me privedli do tega, da sem tako, nič kaj prestižno nagrado, dobil tudi jaz. V tistem trenutku sem mislil, da se mi podira svet. Jasno je, da je bila kriva učiteljica. In jaz? Žrtev! Logično. Mislim, da je bil tisto edini »šus« v osebni dvanajstletni zgodovini pouka slovenščine.

Danes sem ji hvaležen za to kar je naredila. Razumel sem, čeprav na neprijeten način, da za svoja (ne)dejanja odgovarjam sam in posledice so lahko vidne. Domače naloge so se od tedaj vrstile bolj ali manj redno, vendar nikoli več si nisem upal reči: »nisem naredil«. Domača naloga je bila pravočasno napisana pa četudi pred učilnico ali v šolski garderobi.

Na področju svoje ankete sem zaznal, da sankcije niso več aktualne, saj jih modne revije ne predvidevajo. Cinično povedano, da vedenjski modeli, ki jih medijski trg ponuja, odmikajo mladino od realnega sveta in percepcije posledic.

* Mama, raje ne beri tega! :)