Križ kot znamenje nasprotovanja

Razprava o verskih simbolih v javnih prostorih je okužila celo Evropo. Ponekod bi jih preprosto sneli, drugje pa bi jih prepovedali. Pač nekoga motijo, druge ovirajo, tretjim žalijo čustva ali kvarijo vzgojo otrok. Na to temo objavljam komentar za Radio Ognjišče dr. Ivana Štuheca, ki ni aktualen samo v pogledih na verske simbole, ampak še v marsičem drugem.

David je premagal Goljata, tako bi lahko v četrtek (19. novembra 2009), po veliki nogometni tekmi med Rusijo in Slovenijo, slovenski mediji naslovili svoje naslovnice, če bi ne bili vedno bolj Boga boječi in vero v privatnost in zasebnost odrivajoči. Kako je ta privatnost in zasebnost iz prejšnjih marksističnih časov globoko zarezala v zavest ljudi, smo lahko ne dolgo tega prebrali v poročilu varuhinje gledalčevih in poslušalčevih pravic, gospe Miše Molk, ki je zapisala, da je vendarle jasno, da je vera zasebna in intimna zadeva. Ali ni zanimiv paradoks, s katerim se dnevno srečujemo, ko nekateri vztrajno tiščijo vero v intimnost, intimnosti pa v javnost. Prav to početje kaže na to, kako v tej družbi vlada popolna zmeda vrednot. No, še hujše teze smo lahko pred tedni prebrali v mariborskem Večeru, ko je znani freudovec Vodeb svoj komentar namenil veri in vernikom ter nas v imenu Freuda razglasil za norce. Ta izraz je uporabljal dobesedno. Do danes v Večeru nisem opazil, da bi se kdorkoli od norcev odzval in protestiral, tudi ne verjamem, da bo kdo vložil tožbo zaradi žaljenja verskih čustev.

V ta paket lahko zavijemo tudi zgodbo o križu v župnijski učilnici, ki trenutno služi kot šolska učilnica javni šoli. Razprava okrog tega vprašanja je bila res vredna norcev. Še posebej tistih, ki so svetovali, da je zaradi ljubega miru križ najbolje sneti. Ali to pomeni, da bomo sedaj po cerkvenih šolah skrili križe, če bi se slučajno minister za šolstvo najavil na obisk, ali če bomo na šolo sprejeli dijake, ki niso kristjani ali sploh ne verujoči. V imenu laičnosti in njene družbene ideološkosti, to je namreč laičnost postala, bomo kot gostitelji skrivali svoja znamenja identitete. Hkrati pa bomo tolerirali, da mladi nosijo na majicah in drugih oblačilih satanistične simbole ali simbole totalitarnih režimov. Čas je, da se vprašamo o zdravi pameti.

Če se vrnemo h križu. Debata o križu je postala evropska debata, še posebej v Italiji. Tema je vroča in velja o njej spregovoriti bolj natančno. Najprej si odgovorimo na vprašanje, ali je religioznost, vernost v Evropi in Sloveniji vrednota? Za ene da, za druge ne. In če je tudi samo za nekatere to vrednota, naj bo to celo manjšina, je to vrednoto v družbi potrebno spoštovati in jo kultivirati kot npr. šport ali kulturo. V zvezi s tem bi morali priti do temeljnega soglasja, ki je dejansko vsebovano v deklaraciji o človekovih pravicah in tudi v slovenski ustavi, ko govori o svobodi veroizpovedi.

Drugo vprašanje zadeva konfesionalnost, se pravi pripadnost določeni verski skupnosti ali Cerkvi. Tu smo na polju pluralne družbe in nazorsko nevtralne države. Javne ustanove, ki so last države in jih država v celoti financira, bi morale to nevtralnost in pluralnost spoštovati. Dosledno to pomeni, da noben verski ali kakršenkoli drugi simbol ne spada v učilnice javnih šol. Križ je in bo ostal simbol krščanstva in ne more biti ne simbol naroda in tudi ne kulture, ki ni samo krščanska, čeprav je tudi pod vplivom krščanstva. Krščanstvu kot nespornemu sestavnemu delu evropske kulture pripada mesto v vzgoji in izobraževanju iz kulturnih in zgodovinskih razlogov.

Rešitvi sta možni dve: ali da država 100 % podpre vse krščanske vzgojno-izobraževalne in druge javnemu servisu namenjene ustanove, s tem pa kristjanom in tudi drugim, ki se za to svobodno odločijo omogoči, da kot enakovredni in enakopravni državljani uporabljajo tiste ustanove, ki so jim nazorsko blizu ter tako dosledno spoštuje dejstvo, da so vsi kristjani tudi davkoplačevalci.

Druga rešitev pa je, da se v vseh javnih ustanovah po vzoru bolnišnic in domov za starejše, namenijo posebni prostori, ki so namenjeni molitvi ali drugim verskim dejavnostim. V ta prostor svobodno vstopajo tisti, ki to želijo. To bi konkretno pomenilo, da ima vsaka šola prostor za duhovna opravila, kjer se simbolika menjuje v skladu s konfesijo, ki se v prostoru nahaja. Takšna rešitev bi bila v skladu s pluralno in demokratično družbo in v skladu z družbenim soglasjem, da vera je vrednota in da je omogočeno tudi njeno javno izražanje. V tem primeru se lahko in bi se dejansko v vseh državah, kjer imajo križe v učilnicah, ti križi smeli umakniti.

Rešitve, ki spoštujejo religioznost ljudi, poznamo na vseh letališčih in večjih postajah. Tudi veliki trgovski centri so pričeli postavljati prostore za duhovno dejavnost. Tako ima vernik možnost, da tudi v javnem prostoru zadovolji svoje verske želje in potrebe, za to se odloča svobodno, ker pa je državljan in davkoplačevalec, ima do tega tudi pravico. Vera kot pomemben dejavnik v življenju številnih ljudi se družbeno normalizira in postane tudi prostor dialoga, tako med verniki, kakor med verujočimi in neverujočimi.

Če je za nekatere učitelje normalno, da hodijo na jogo, bo pač za druge, da gredo na meditacijo ali skupno organizirano molitev. Toleranca je tako na preizkušnji tam, kjer dejansko različni ljudje, z različnimi nazori ali verskimi prepričanji mirno sobivajo, ne pa da eni lahko nekaj počnejo javno, drugi pa to smejo zgolj privatno.

Zato ne vidim razloga za veliko razburjenje, kar zadeva razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče mora razmisliti tudi o tem, če nekomu nekaj vzame, kaj mu daje v zameno, ali kaj mu daje na ustreznejši in primernejši način, glede na novo družbeno situacijo. To, česar si kristjani vis-a-vis države ne smemo pustiti vzeti in dovoliti je, da smo kot verniki enakopravni del družbe in da nam država mora omogočiti versko dejavnost tam, kjer mi to želimo in pričakujemo in ne tam, kjer to določajo katerikoli oblastniki.

Podobno kot smo vsi solidarni, ko gre za zdravje in socialo, tako velja biti solidaren tudi, ko gre za vero, vendar na predpostavki, da se za verske zadeve ali verske ustanove odločamo svobodno. Svobodni pa smo lahko takrat, ko imamo enake možnosti izbire.

V prostorih, ki jih je zgradila katera koli verska skupnost seveda lahko in morajo viseti tista znamenja, s katerimi se ta veroizpoved poistoveti. Gostje v teh prostorih, tudi če gre za javno šolo, se v to nimajo kaj vtikati, saj je to osnovno pravilo bontona, da spoštuješ tisto, kar gostitelj je. 

dr. Ivan J. Štuhec