Objave
Latinski pregovor bi lahko 100% aplicirali na ravnanje naše politike in (njenih) medijev pri nas. Koliko trušča in kakšna slavja ob nogometni zmagi! Lepo je, da smo ponosni na naše športnike in tako izrazimo domoljubje ter narodni ponos. Lepo je tudi, da se naši politiki tako potrudijo, da se slikajo z uspešnimi nogometaši in hitro premaknejo uradne obveznosti zaradi pozdravov reprezentanci.
Tisto kar pa ni lepo je, da taisti politiki ne premikajo uradnih zadev, ko morajo pogledati delavce pred zaprto tovarno, ko bi morali pred prazna skladišča humanitarnih organizacij in ko bi morali pozdraviti kak naš uspešen pevski zbor.
Zelo sem vesel, da so naši nogometaši dosegli tak uspeh, toda jezi me, ker se publicira samo nogomet, kakor Slovenci nismo nič drugega. Mislim, da svetu lahko pokažemo kaj več (in veliko boljšega), kakor le nekaj športnikov, žogo in zeleno travo.
Zakaj ne namenimo (vsaj) toliko medijskega prostora tudi našim uspešnim glasbenikom, kulturnikom, umetnikom, obrtnikom, podjetnikom, znanstvenikom ... ki prav tako (ali še bolj) prispevajo k ugledu Slovenije v tujini!? Zakaj vehementno preziramo vse tiste, ki ne zastopajo prave politične/vladajoče barve? Zakaj se izogibamo javnim pohvalam tistim, ki so s trdim delom pridobili mednarodno priznanje?
Morda zato, ker bi s tem morali priznati velik nacionalni polom, da nimamo denarja (ker ga ne namenimo), da bi zadržali svoj intelektualni in kulturni kader doma, ker podpiramo druge zadeve. Morda zato, ker nas je sram, da moramo priznati, kako mačehovsko se obnaša domača politika do intelektualcev. Na omenjenih področji ni priznanj, ker bi morali "vklopiti" nekaj sivih celih in celo kaj pomisliti. Seveda je veliko lažje živinsko tulit na ulici ali na stadionu, kakor pa si vzet nekaj časa in prisluhnit vrhunskemu koncertu, ali prebrati dober roman slovenskega avtorja.
V času krize, ko "magično" število brezposelnih visi kakor Damoklejev meč na naše gospodarstvo, nogometna zmaga prinaša tisti element "iger", ki odvrača našo pozornost od realnih tem. Oklenimo se iger, ker te nam bodo tudi ostale ... marsikomu bo kruha bo verjetno kmalu zmanjkalo.
Tisto kar pa ni lepo je, da taisti politiki ne premikajo uradnih zadev, ko morajo pogledati delavce pred zaprto tovarno, ko bi morali pred prazna skladišča humanitarnih organizacij in ko bi morali pozdraviti kak naš uspešen pevski zbor.
Zelo sem vesel, da so naši nogometaši dosegli tak uspeh, toda jezi me, ker se publicira samo nogomet, kakor Slovenci nismo nič drugega. Mislim, da svetu lahko pokažemo kaj več (in veliko boljšega), kakor le nekaj športnikov, žogo in zeleno travo.
Zakaj ne namenimo (vsaj) toliko medijskega prostora tudi našim uspešnim glasbenikom, kulturnikom, umetnikom, obrtnikom, podjetnikom, znanstvenikom ... ki prav tako (ali še bolj) prispevajo k ugledu Slovenije v tujini!? Zakaj vehementno preziramo vse tiste, ki ne zastopajo prave politične/vladajoče barve? Zakaj se izogibamo javnim pohvalam tistim, ki so s trdim delom pridobili mednarodno priznanje?
Morda zato, ker bi s tem morali priznati velik nacionalni polom, da nimamo denarja (ker ga ne namenimo), da bi zadržali svoj intelektualni in kulturni kader doma, ker podpiramo druge zadeve. Morda zato, ker nas je sram, da moramo priznati, kako mačehovsko se obnaša domača politika do intelektualcev. Na omenjenih področji ni priznanj, ker bi morali "vklopiti" nekaj sivih celih in celo kaj pomisliti. Seveda je veliko lažje živinsko tulit na ulici ali na stadionu, kakor pa si vzet nekaj časa in prisluhnit vrhunskemu koncertu, ali prebrati dober roman slovenskega avtorja.
V času krize, ko "magično" število brezposelnih visi kakor Damoklejev meč na naše gospodarstvo, nogometna zmaga prinaša tisti element "iger", ki odvrača našo pozornost od realnih tem. Oklenimo se iger, ker te nam bodo tudi ostale ... marsikomu bo kruha bo verjetno kmalu zmanjkalo.
8 komentarjev:
Ma dej ne težit... pa se neki prtožvat... kaj naši fuzbalerji so pokazal srce tle ni dvoma in zmagal to je glavno!
Lepo napisano!
Če bo zmanjkalo kruha, ljudem hitro tudi do iger ne bo več...
Včeraj sem slučajno ujel posnetek, ko se je Pahor pred nekaj zbranimi državniki nasmejan šopiril z zmago nad ruskimi nogometaši- in se mi je zagabil ves ta napihnjen pomp in evforija okoli ene zmage v žogobrcu. Se povsem strinjam z avtorjem prispevka- vse te hvalisave debate so žalitev zdrave pameti, katera postaja čedalje bolj zapostavljena...
Pa koga briga fuzbal... Za tekanje tam po travniku res ne rabiš met IQ višji od gosenice. Pri nas zgleda da se promovira samo bedne in puhle stvari- tako v muski, kulturi in športu. Kaj pa ostali mednarodni uspehi poleg športa, kdaj se piše o tem? Redko in še to kot zadnja novica pod "zabava". Ma dej no, kako srce te prosim? Še "naši" jim težko rečeš, sej komi spravjo kej skup s polomljeno slovenščino pa "kao" živijo tu od rojstva. Totalna beda.
Taki smo Slovenčki, hlapci v glavah in hlapci bomo ostali, zato vas lahko fopajo s takimi novičkami. Še sreča da se ne piše o brezposelnosti, ker tega itak ne dojamete...
@ Anonimni "št. 1": Verjetno je bilo tvoje branje površno. Prvi (v celoti!!) in tretji odstavek namenjam pohvali našim športnikom. Svojo slabo voljo spravljam na politike, medije in splošno mišljenje ljudi, ki kot kolektiv ne premore kanček kritičnosti. Samo nogomet? Mislim, da smo Slovenci kaj več kot narod nogometa. In nam tisti "kaj več" tudi (dokazano) veliko bolje uspe. Se pa v celoti strinjam z Anonimnim št. 2 (ki očitno ne gre za isto osebo), da nogomet ne zahteva visokega IQ-ja. Da, nogometaši so (dobri) športniki. In kaj potem? Zakaj ne namenimo enakega veselja našemu pevskemu zboru z Evropsko zlato plaketo? Vrhunskemu pianistu? Akademski slikarki? Mednarodno priznanim arhitektom ali drugim strokovnjakom?
@ marko: Hvala :) Že prav, da imamo "igre" a ne na račun "kruha". Oboje! Toda pri vsem medijskem pompu, sem dobil občutek, da gre za režijo "zoper krizo". Odprimo oči in ne pustimo se peljati žejne čez vodo.
@ kolos: zdrava pamet ni bila nikoli pretirano cenjena. Verjetno zato je ostala redka in iskana dobrina. :)
@ Anonimni "št. 2": Zakaj se promovira samo "puhle stvari" je jasno: masa jih lažje absorbira. A si kdaj opazil, kako ljudje razgrebejo brezplačne časopise na postaji in težko vzamejo v roke Jančarjeve romane? Tukaj je podobno. Žal. Vrhunske prireditve ostanejo pogosto slabo obiskane, ker se tudi pri nas ne vzgaja narod v iskalce kakovosti. Ceneni populizem ni šala.
# # #
Očitno je vzporednica z brezposelnostjo postala zelo kontrastna. Vzel sem ravno ta družbeni problem, kot primer "par excellence", toda jih je še kar nekaj. Ravno zato, ne vem zakaj toliko o nogometu, ko pa druge stvari potrebujejo naša sredstva in energijo.
ROBERT
Ne vem v čem vidite problem. Tako pač je v svetu, če imamo zelo uspešen pevski zbor, ve za njega v evropi nekaj sto ljudi, za uspešnega slikarja mogoče nekaj tisoč ljudi, isto za vrhunskega pianista, za naše nogometaše pa ve veliko miljonov ljudi. Koliko kulturnih dogodkov bi pripravilo predsednika Medvedjeva, da bi se oglasil pri nas za dve uri? To nima prav nobene zveze z puhlostjo ali pomanjkanje zdrave pameti. To je dejansko najbolša promocija naše države in bilo bi neumno je ne izkoristiti.
Kar pa se tiče IQ-ja pa vedite, da vsak vrhunski športnik, ne glede na šport v katerem se udejstvuje, mora imetu dokaj visok IQ, saj drugače ne bi postal vrhunski športnik. Izmed 650 miljonov nogometašev(vse kategorije), ki jih je ocenjeno na svetu, moraš biti res izjemen da tako iztopiš, da te pozne cel svet.
Bi pa to izjavo dal za slikarje, kjr pa je dejansko pomemben samo talent in bogat mecen, da ti zviša ceno platen in postaneš znan.
Se popolnoma strinjam z napisanim, dragi Aljoša. Tudi sam sem navdušen nad nogometom, ga rad spremljam, vendar vseeno ostaja to postranska stvar. Izgleda pa, da je nogomet odlična priložnost, da se da izogniti ključnim in problematičnim vprašanjem, kot si navedel. To naši velmožje s pridom uporabljajo za lastno publiciteto.
Tudi je zelo nepravično ene poveličevat kot junake, čeprav delajo neko 'virtualno' zadevo. Tudi za nogomet je definicija, da je to najpopularnejša POSTRANSKA stvar na svetu. Junaki resničnega življenja so drugi, so tisti ubogi v duhu (Anavim)...
No, pravi vrhunski športniki so tisti, ki uporabljajo tudi glavo, ki so zreli ljudje... Drugi poniknejo s svojo slavo. Vrhunski nogometaši imajo najbrž tudi visok IQ, niso pa vsi tudi čustveno in duhovno zreli. Toliko glede IQ ipd.
Nogomet je že velika promocija za nas, vendar pa je najprej POSTRANSKA stvar za navadne ljudi. Da pa je v njem veliko puhlosti, najbrž niti ni treba preveč dokazovati.
Nazadnje bi dodal še nekaj. Veliko nogometašev prihaja z roba družbe. Najbrž sorodniki kakega Novakovića, Ljubijankića, Ilića idr. ne živijo ravno v največjem razkošju oz. vsaj ti ljudje v njem niso zrasli. Marsikomu je šport verjetno pomenil edino alternativo, da bi ne končal drugače. Pa tudi, če po eni strani ne gre pretirano poveličevati športa, ga tudi ne smemo potlačiti v nič, ker ima številne zelo pozitivne plati. Je pa zaradi pokvarjenosti družbe prizadet tudi šport, je zelo pokvarjen. Gotovo bi bil ob bolj zdravi družbi bolj zdrav tudi šport.
@ Anonimni - Robert: V umetnosti meceni? Da, toda v športu marketing oziroma reklame. Še nisem videl okvirja slike ali podstavka kipa, ki bi bila polepljena z imeni mecenov. Vidim pa športnike polepljene z imeni sponzorjev. Morda res se zahteva izjemnost, da prodreš v vrh ... a tudi veliko kapitala.
@ Andrej: S svojim komentarjem si dodal še idejo, ki smo jo bolj ali manj vsi spregledali. Športniki kot pričevalci zdravega življenja, vrednot, pozitivnega mišljenja ... Mislim, da če bi se športniki bolj zavzemali za vrednote in jih v družbi bolj jasno izpostavljali, bi se tukaj marsikatera kritika omehčala.
Rob družbe. Res je, da jim je šport pomagal, toda se vrnemo na začetek: koliko pa socialna politika države (naše ali katerekoli druge) pomaga, da je "temnega roba" čim manj?
Objavite komentar