Vprašanje vsekakor ni lahko in tudi odgovor zahteva daljši premislek. Če bi vprašali pripadnike Jehovih prič verjetno bi nam odgovorili, da bo kmalu. Med nami povedano: napovedali so ga že nekajkrat, vendar vsakič ko ga ni bilo, so rekli, da se je nekaj spremenilo. Ne smemo pozabit niti na naše »prednike«, prve kristjane, ki so ravno tako pričakovali takojšnji drugi Kristusov prihod. Prihod, ki naj bi se zgodil v nekaj letih po vstajenju … a ga prav tako – očitno – ni bilo. Minilo je nekaj stoletji, teologija se je razvijala in krščanstvo z njo.
Razmišljam o današnji Božji besedi, ker je zelo zanimiva in v optiki praznika Kristusa Kralja vesoljstva, nas usmerja v podobe o katerih ne razmišljamo vsak dan. Po drugi strani pa zapiski iz San Miniata so še v zelo neurejeni in dokler jih ne spravim v spodobno obliko (za kar potrebujem čas), bom raje pripravil nekaj bolj »priročnega«. Torej, k stvari!Iz svetopisemskih in drugih opisov (govori starozaveznih prerokov, Kristusove napovedi, Apokalipsa in apokrifni spisi) vemo, da bo ta trenutek strašen. Mnogi filmski producenti in režiserji so si dali duška ter nam pripravili »sliko« konca sveta.
Razmišljal sem o »koncu« in moram priznati, da mi ta končnost konca – v zelo absolutni obliki – ne gre ravno najbolje od rok. Zakaj ne? Zelo preprosto. Če imamo obljubo o večnosti in vemo, da se v območju svetega uresniči relativnost časa (kakor pravi sv. Avguštin v svojih Izpovedih), zakaj bi trepetali, ko razmišljamo o koncu. Konec lahko pomeni marsikaj. Vsaka smrt predstavlja nek konec in vsako življenje je sestavljeno iz koncev in začetkov. Prav tako tudi konec sveta lahko prevedemo v novo priložnost, ki jo bomo (do)živeli in drugače. Tukaj se navezuje na N. Kuzanskega, ki trdi, da je Bog drugače drugačen. In če gremo po tej logiki, je jasno, da življenje v njem bo drugačno, kakor je sedaj.
Upam, da mi oprostite nekoliko dolg uvod, toda današnja Božja beseda usmeri naš pogled v prihodnost. To ni običajna prihodnost, ki jo veže čas in je tudi časovno pogojena, ampak gre za tako »daljno prihodnost«, da ji rečemo večnost. Pojem večnosti ni enostavno razložljiv, vendar predstavlja dimenzijo v kateri najdemo odgovore na mnoga teološka vprašanja.
Lahko bi fantazirali in razmišljali, kako bo zgledal konec sveta, kaj se nam bo zgodilo, katera znamenja bodo to nakazala in kako hudo bo. Nekaj od tega nam že opiše današnji evangelij, vendar veliko bolj moramo biti pozorni na Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13, 31).
Všeč mi je, da dobimo »porcijo« večnosti že v sedanjosti. Na prvih straneh Svetega pisma, v poročilu o stvarjenju, beremo, da Bog vse ustvarja z besedo. Evangelij po Janezu začne z »besedo« in ravno beseda »beseda« igra pomembno vlogo v Jezusovem delovanju. Z besedo ozdravlja, svari … Ali ni hecno, da ob sklepu Božje besede, na vzklik »To je Božja beseda«, odgovorimo z »Bogu hvala!« brez, da bi se zavedali za kaj gre. Če bo prešlo vse, razen Božje besede, potem imamo pri vsaki maši zagotovilo, da kar smo slišali (in razumeli) nam bo pomagalo v večnost(i).
Dragi prijatelji Male miselne tržnice, konec sveta ali ne, uživajmo ob lepi nedelji in vsem lepem, kar vsak dan lahko prejmemo. S hvaležnostjo in čudenjem.
2 komentarja:
Zelo dobro razmišljanje. Zrimo naprej z optimizmom in se s tistim koncem ne obremenjujmo preveč, je pa ne prezrimo. Kristus nas vabi, da smo vedno pripravljeni - dam moramo intenzivno živeti svoje sedanje življenje v odnosu z njim. Na to sem pomislil in opozoril tudi v petek, ko je govoril o truplu in jastrebih - intenzivno in celostno je treba živeti, da nismo le truplo, ki ga potem enostavno 'pohopsajo' jastrebi.
Jastrebi se spravijo samo na mrliče - take in drugačne. Dokler smo živi in dokler se oklepamo Živega, mislim, da se nimamo česa bati.
Objavite komentar