V teh dneh si mediji podajajo novico o priprtju duhovnika, ki sta ga dve sodišči obsodili zaradi spolnih zlorab mladoletnikov. Vsak spletni članek je »zabeljen« z močnimi komentarji uporabnikov, ki so odsev netolerantnosti naše družbe do spolnih prestopnikov. Na področju ki je tako občutljivo – spolna nedotakljivost otrok – smo vsi kot družba poklicani, da poskrbimo za najmanjše člane. Konkretno imam v mislih spletne strani, televizijske oddaje in podobno. **
Kljub prijavam in aktivnemu delu policije še vedno mnoga dejanja ostanejo skrita med štirimi stenami in le redka pridejo na dan. Skrito ali razkrito, javno ali tajno – vsakemu ki zagreši tak zločin veljajo v opomin Jezusove besede: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18, 6).
Visoka stopnja kritičnosti naših medijev do Cerkve in njenih predstavnikov odslikava visoka družbena pričakovanja do glavnega »zakonodajalca« na etičnem področju. Če celo Cerkev odpove kot visoka (ali najvišja) moralna avtoriteta, kaj nam potem še ostane?
Moralnost zavezuje Cerkev posebej na področju financ in gospodarskega upravljanja. Tukaj prehajam na temo današnjega evangelija. Medklic: cerkveni očetje so videli v požrešnosti in pohlepu povezavo s spolnostjo. Verjetno se Cerkev premalokrat zaveda, da vse njeno premoženje in bogastvo ni nič drugega kot dar uboge vdove. Dar, ki je bil dan iz uboštva in ne iz preobilja.
Evangelij današnje nedelje me vedno pomirja in sam od sebe, kakor živ prizor, prehaja pred moje oči. Vdova – v judovskem družbenem kontekstu pomeni oseba brez socialnih pravic, dohodkov in zato nezavarovana – je lik sodobnega delavca, ki težko plačuje davke, se mora odpovedati vsakemu luksuzu in ima pred sabo negotovo prihodnost. Hkrati pa nam evangelist Marko v kontrastu podob približa njeno velikodušno dejanje. Na eni strani imamo tedanjo duhovščino, ki v bogatih in dragih oblačilih »kliče« po občudovanju množice … in na drugi strani vdovo, ki je nihče ne opazi. Nihče razen Jezusa.
Sodobne razmere delavcev, ki kljub šibkemu socialnemu stanju zmorejo dati nekaj za »še bolj uboge«, se umeščajo v socialne okoliščine našega evangelija. Tak zgled nam pomaga razumeti kaj pravzaprav je »caritas« ali dobrodelna ljubezen.
Dobrodelna ljubezen, ki ne sme klecniti pod naivnostjo blišča avtoritete (in avtoritativnosti) ampak mora ohraniti stopnjo dvoma. Bleščeča zunanjost pogosto želi kaj prekriti ali preusmeriti pozornost množice drugam. Evangeljska budnost, h kateri nas Jezus pogosto vabi, vključuje tudi finančno treznost, previdnost v dejanjih in zaupanju.
** Dodajam video oddaje, kjer me je zelo pretreslo pričevanje očeta enega od otrok. Svetujem ogled z mero kritičnosti.
Mene se je pa danes kar drugače dotaknila tale beseda ... Vsaj če jo naj vzamem zelo konkretno ...
Strašno se mi dati vse od sebe ... pa res, s čim bomo živeli?
Poznam sicer družino, ki je nekega dne ugotovila, da nima niti za kruh in mleko. Imeli so 200 sit, torej manj kot 1 €. Šli so k maši, oče je rekel, da da še zadnjih 200 sit v dober namen - in bo , kar bo.
Ko so prišli domov, jih je v naboralniku čakalo 5000 sit (20 €), kar je bilo za njih pravo bogastvo. Bilo je v kuverti, pisave niso prepoznali ... Bilo je za njih!
Jaz malo tako že gledam, a da bi dala čisto vse ...?? No, se zgodi, da kdaj ni denarja za drugo kot kruh in mleko, toda vem, da bo čez nekaj dni plača. Taki trenutki tudi pomenijo soočiti se s tem, kaj v resnici sploh potrebujemo ...
Ja, danes me je ta evangelij prizadel ... ni mi pomenil take svetlobe in upanja, kot mi ponavadi pomeni ...
Sploh mi je bilo težko ob izpeljavi evangelija v pridigi ...
@ ana od srca: Hvala za to življenjsko pričevanje. Naj dodam, da se je tudi meni že nekaj krat zgodilo, da ko sem nekomu (finančno) pomagal mi je bil ta pomoč "vrnjena". Čudno in zanimivo, vendar tako prijetno!
Mislim, da Jezus ne pričakuje od nas, da bi postrgali svoje denarnice in TRR-je. Pričakuje odnos do daru in obdarovanca.
Ne smemo pozabit, da dar v tempeljski zakladnici je bil namenjen "za višje cilje". Tisti ki je metal denar iz svojega preobilja in bahavosti, je zaničeval Boga. Vdova je s svojim dejanjem pokazala odnos do svetega.
Ja, take posebne izkušnje poznam tudi sama. In take stvari so se me vedno dotaknile na prav poseben način tudi ob prebiranju kakšnih življenjepisov, ko je kdo doživel nekaj neverjetnega, morda celo čudežnega ...
Vdovin novčič ima posebno vrednost. Se mi zdi, da je tudi danes tako, da dajejo od svoje revščine kakšni ljudje ...
A če gledamo denar samo objektivno, je 1000 € enako vrednih, pa če so iz čistega srca ali iz bahavega ...
Verjamem, da ima denar iz čistega srca poseben blagoslov.
Vendar ... Pred kratkim smo imeli doma serviserja, ki je povedal, da so pri prejšnji družini, kjer je bil, obrnili otrokom "šparovčke", da so lahko plačali serviserja ... Mene je to prav prizadelo ...
Morda je ta vtis v meni tako močan, da me je danes prizadelo, ko je duhovnik v resnici obrnil otroško pridigo tako, da je vprašal otroke, če njihovi starši tudi kaj darujejo - tudi v pušco ...
V redu, duhovnik je obtožen. Nekaj je seveda treba tu storiti, Cerkev je k temu poklicana. Se mi pa zdi, da je osnovni pravni aksiom, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže drugače... Pokvarjena je celotna družba - tudi ti zlorabljevalci in drugi prestopniki pa so v bistvu tudi žrtve... Vsi moramo najprej delati na preventivi.
Hi hi, Kosoblejka, prav na Drugem svetu sem opazila prispevek in našla tukaj skoraj neko zatočišče, kjer morda lahko rečeš, kot misliš in čutiš!
Andrej! Zlorabe so nekaj groznega, toda zloraba je tudi vlačiti po zobeh in časopisih in ineternetu in še kje nepreverjene resnice. Še pri preverjenih je potrebno iskati manjše zlo ... Je pa dejstvo tudi to, da tudi pravne odločitve ne vsebujejo vedno resnice. Zadnjič mi je rekla neka oseba s tega poklica, da gre za varovanje javnega reda, ne za samo resnico. Sem se mnogo spraševala o tem, ko sem javno branila nekega duhovnika, obtoženega pedofilije - da dokler ni obsojen, je pravno nedolžen. Videla sem njegovo pismo, ki ga je napisal - bilo je pismo ljubezni ... Ugotovljeno je bilo, da je nedolžen. A pri vsem tem, kar se dogaja, bi prav lahko ne bil spoznan za nedolžnega. In da ne rečem še kaj o madežu, ki lahko ostane na človeku ...
Nekaj na to temo sem tudi sama pisala: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=100723 večkrat, zame je to večna tema ...
Hvala Ana za napisano. Pri tem obsojenem duhovniku je namreč veliko vprašanje, če je to vse skupaj res - informacije imam iz zelo zanesljivih virov, da se sodišče v tem primeru ni obnašalo ravno pravično, moralno itd. Nasprotno - namesto da bi zaščitilo pravo, je delalo vse, da bi obtoženi tudi dejansko izpadel kriv... Zelo se zavedam, kako težka dejanja so spolni napadi, a je v tem svetu tako, da so mnogi obsojeni tudi po krivem. K sreči verujemo, da je po smrti v nebesih pravičnejši sodnik, celo najpravičnejši. To nas rešuje - je pa za po krivem obtožene življenje ena sama pot na Golgoto...
Tako tudi jaz mislim, res pa konkretnega duhovnika ne poznam in ne vem nič o njem.
Primer, ki sem ga navedla, se je menda zgodil zaradi zahtevnega verouka, birmanci so pa na komot.
Meni se zdi strašno to s tem, da nekomu blatiš ime. Saj mi ni vseeno zase, ko kdaj leti kaj po meni. Pa ne gre za tako strašne stvari.
Če si pogledal predlagani llink v mojem prejšnjem komentarju, je komentatorka Ustvarjalnost omalovaževala "dobro ime".
Kasneje sem potem prav o dobrem imenu napisala prispevek. Kolikokrat pomislim na arškega župnika, ki so ga klevetali, češ da je oče nekega nezakonskega otroka. Kar ni bilo res. Toda on se ni branil. Enkrat sem govorila z enim duhovnikom, ki ga je bolelo, ker so govorili čezenj čudne stvari v zvezi z eno žensko, toda ni se branil ...
Jaz pa mislim, da se moramo braniti ...
Kako grozne stvari so bile v zvezi z vojnimi in povojnimi žrtvami. Moji sorodniki so bili pobiti in preživeli so zelo prizadeti, cela desetletja so v imenu države moji sorodniki umazani - pa niso, vem, da niso. Država jim je umazala ime. Po krivici. Po eni strani lahko mirno potrpimo in vzamemo žrtev nase - toda so meje ... mislim, da je trpljenja ogromno, ne da bi si ga še nalagali ... Mislim, da moramo delati za resnico, ne le ponižno sprejemati čez mero hudega ... Kdo ima koristi od tega? Nihče, po moje.
Dragi prijatelji, po vrnitvi iz službe me je pričakalo zelo prijetno presenečenje: eksplozija komentarjev. Iskrena hvala!
Skušal se bom vpeti v to debato, ki vidim, da je dobila zelo osebno noto - in prav je tako.
@ Ana od srca: Koliko je ljudi ki da od svoje revščine? Veliko! To si upam trditi, ker jih poznam in vem, da običajno tisti ki imajo malo, radi pomagajo. Zakon narave. Njihova "značilnost" pa je tudi anonimat, zato toliko bolj izstopajo zgodbe o požrešnosti in ne zgodbe o darovanju.
Všeč mi je "relativizacija" tistih 1000 €. Ekonomist bi pripomnil, da smo vsi malo trčeni. Naj, vendar kako daš dar/denar in za kaj ga nameniš bistveno spremeni njegovo vlogo.
Dejanje duhovnika ki si opisala, da vabi otroke k neki javni tribuni o dobrodelnosti staršev, pove več o njem samem kakor o otrocih ali odraslih. Morda še vedno misli, da mu denar oz. darovi PRIPADAJO. Cerkev je s svojim poslanstvom samo "upravljalka" premoženja uboge vdove. In nič več.
Vem, da skoraj vsa sodišča večinoma delujejo na principu, ki si ga opisala: "se za gre za varovanje javnega reda, ne za samo resnico". Prijateljica pravnica mi je rekla, da se na sodiščih pomirja spore in ne deli pravico.
@ Andrej: Krivda pri tem duhovniku je bila dokazana s strani dveh sodišč, zato ne bi ponovno razpravljal o tem na tem mestu. Žal se ne morem strinjati, da je on sam žrtev. Žrtev česa? Koga? Ali ga je kdo silil v ta dejanja?
Že samo dejstvo, da je duhovnik ga ne opravičuje ampak obratno. Če je res kaj takega storil, njegov družbeni in moralni položaj povzročata še večje ogorčenje in dejanje samo otežujeta. Vendar to je poglavje za novo objavo.
V objavo prilagam video posnetek, ki me je zelo pretresel. Dvomim, da so očetove solze zlagane ali zaigrane.
@ Kosoblejka: Nikoli nisem pričakoval kaj takega! Zelo sem počaščen in vesel tega!
Še enkrat jaz: to je to, ker sem doživela, kot bi ušlo z neke rdeče nitke. Sicer rada poslušam "pridige" tistega duhovnika in še nikoli nisem imela kritičnih pripomb. In ne verjamem, da bi on tako mislil, kot se je slišalo.
Mi je žal, ker se mimogrede širijo potem besede, ki so bile morda le nerodno izgovorjene.
Ne gre samo za tega duhovnika, ampak za vse prestopnike. Seveda morajo za svoje plačati, če so jim dokazali krivdo. V takih primerih je nepopravljiva škoda gromozanska. Pravilno je poudariti osebno odgovornost za storjena dejanja - kolektivne krivde ni. Pa vendar se je treba vedno vprašati, kako preprečiti za naprej take zadeve. Tudi tem ljudem pa je, seveda za žrtvami, treba pomagati. Da nekoga samo kaznuješ, nič ne pomaga. Spoznati mora, kaj je storil, se o tem ozavestiti, spoznati krivdo in jo skušati popraviti... Ni žrtev v pravem smislu noben prestopnik, pa vendar po eni strani je vsak od njih tudi žrtev. Težko razložim. Bi se moral nekoliko bolj temu posvetiti, tako na hitro težko razložim.
@ Ana: Področje Cerkvenega premoženja je zelo občutljiva stvar, kjer hitro led postane tanek. Mislim, da se morajo duhovniki tukaj obnašati zelo transparentno. To je tudi zagotovilo, da bodo ljudje v prihodnje dajali denar.
Če mi nekdo reče, da bo moj dar šel "v dobre namene", mi to ne zadostuje in se tam moja dobrodelnost konča. Če pa vem, kaj se bo s tistim denarjem delalo: gradnja, posvojitve na daljavo, šolanje otrok, Karitas, brezdomci, šolske potrebščine, obnove, kulturna dejavnost ... bom rad dal, ker bom vedno vedel, komu kaj dam.
@ Andrej: Pogosto me spravlja v slabo voljo superiorna drža nekaterih, ki mislijo, da so duhovniki nekaj "več". Zakaj? Zločin je zločin. Če ga zagreši nekdo, ki ima posebno družbeno in moralno vlogo potem je v družbi tak prestopek toliko težji.
Zelo se strinjam s tem, da moramo preprečevati. Verjetno delamo premalo na tem, ker se ne znajdemo najbolje. A mislim, da že opozorilo lahko nekaj pomaga. Preventiva je prava pot.
@aljoša: ja...superiorna drža duhovnikov je... razlog zakaj mnogi (tudi moji znanci) bežijo od Cerkve in je ne priznavajo. Na temo duhovnikov in bodočih duhovnikov bi lahko rekli marsikaj...ampak to ni mesto za kej takega. Sploh ker niso vsi taki. V naši župniji se nikoli nisem bala, da bi župnik pridržal cent več kot je potreboval...hei, še nov avto smo mu morali župljani skoraj vsiliti. Obstajajo torej tudi svetle izjeme, ki so svoje živlejnje res posvetili veri in Njemu, manj pa položaju duhovnika.
Tako je, pri nas sploh ne dvomim, da bi si duhovnik kaj vzel od tistega, ki je bilo zbrano v drug namen. Ker popolnoma zaupam našim duhovnikom, me je tista nerodnost zmotila tudi zato, ker si župljani lahko razlagamo vsak po svoje. In zelo dobro se spominjam birmanske skupine izpred nekaj let, ko so mi otroci razlagali, kakšne avte imajo naši duhovniki, jaz pa pojma nisem imela o tem. Videla sem, kaj mislijo starši teh birmancev! :-(
Glede pedofilije ... ne, ni opravičila, toda ... Razumem Andreja. Nekaj je greh, zločin ali kar že rečemo tudi glede na spoznanje. Ljudje bi morali spoznati, kaj so naredili. V teh časih je na nek način težko spoznati, ker je polno vsega pred očmi, na dosegu rok - pred nekaj leti so bila ena Trenja prav zaradi nekega plakata, bolj ali manj pornografskega. Zdaj pa grem po cesti in se samo čudim, kaj vse je tam gor, in niti zdrznem se ne vem ... No, ja, se zdrznem, ne čutim se varno v svoji domovini, strah me je tudi za moje otroke, saj je to počasi naš vsak dan ...
In če imaš lahko v spolnosti skorajda vse, kar hočeš, kadar hočeš, kakor hočeš - kje so potem sploh pametne meje!?!? Kako jih bo videl nekdo, ki si morda spolnosti želi, pa nima možnosti za "normalno" spolnost???
Ne verjamem, da ni povezave med vsem tem.
Tudi moji bližnji so že utrpeli škodo s tem nasiljem. :-(
To sicer ni osnovna tema, toda vseeno sem si dovolila pisati - želim poudariti, da je res duhovnik dosti bolj izpostavljen s svojimi grehi - pa vendar bi moralo biti obravnavanje osumljenih duhovnikov enako kot je obravnavanje drugih osumljencev ... Če večino zapišejo le z začetnicami in brez poklica, bi naj tako naredili tudi z duhovniki. Naj bodo na istem.
Če je bilo mojih besed čez mero, se opravičujem, in vse dobro želim! :-)
Ob debati o "svetosti & grešnosti" duhovnikov očitno smo iz teoretične ravni grešnikov prešli na konkretno plat svetnikov. Prikritih in anonimnih svetnikov, domačih župnikov in drugih, ki so nam ostali v lepem spominu. Odlično! Torej smo našli - ker obstajajo - dobri in zgledni duhovniki. Osebe, ki živijo za Njega in s svojim delom pričujejo. Taki primeri verjetno ne bodo nikoli dobili medijskega prostora.
@ Kosoblejka: Res je, da nekateri mladi "bežijo" od Cerkve zaradi umazanij, ki jih tam doživijo. Zelo pogosto pa so to samo izgovori, ker - roko na srce - biti kristjan danes ni "in". Se motim?
A ti tista stran prinese slavo? Boh, ne vem. Vse kar je ta blog je po zaslugi vseh komentatorjev, podpornikov, prijateljev in drugih dobrih ljudi, ki mi pomagate in svetujete. Torej smo slavni. Ali tako nekako. :)
@ Ana: Glede spolnosti mislim, da približno vemo kje smo. V marketingu je vse dovoljeno, v družbi tudi. V zasebnem življenju še bolj. Vendar visoka stopnja liberalnih pogledov nosi s sabo bremena ultra-konzervativnih idej, ki jih Slovenci težko prebavimo. Na tem področju bi tako radi naredili kak prestopek a po drugi strani uživamo, samo če je prikrit in rahlo pridušen. Potem pa si polnimo usta s samohvalo in bahavostjo. Blaks & bruh!
Da ne bo pomote, ne zagovarjam puritancev ali liberalcev.
Binom mediji in spolnost bi lahko bil odlično izhodišče za kakšno bolj poglobljeno študijo ali vsaj debato. Nedvomno so mediji oblikovalci našega življenja ... tudi med štirimi stenami.
p.s. Nisi še presegla praga tržnice :) Upoštevamo svobodo izražanja - korektno, argumentirano in spoštljivo.
Me veseli, Aljoša! Tudi meni je do tega, da lahko govorimo o vsem, a vedno na spoštljiv način!
Glede spolnosti - v tem liberalnem času je težko opaziti meje, ko pa res ni dovoljeno, ko pa je toliko dovoljenega. Ali si celo neumen, zmešan, zafrustriran ali še kaj več, če živiš brez spolnosti v najbolj običajnem pomenu.
Se spomnim, kako nekako nisem mogla pojasniti na svojem blogu nekih misli, nekako večina komentatorjev ni razumela, da ima lahko celibat smisel. Ali pa, da se da osmisliti trpljenje. Smisel žrtve recimo. Ali da morda celo trpiš prostovljno za drugega.
In še: Tudi jaz od Cerkve pričakujem več kot od drugih ljudi. In me bolj razočara, če kaj ni v redu.
Sem jih tudi dobila precej po glavi, ker sem kakšne stvari delala po svoje, a še vedno mislim, da je prav, da sem jih.
Tako sem počasi počasi prišla do tega, da mi Cerkev zelo veliko pomeni - kljub vsemu motečemu v njej. Posebno me moti trdota posameznikov. Tudi duhovnikov. Ko pomislim, kako velja "črka postave", kje pa je resnična ljubezen? Včasih zelo razumem tiste, ki vidijo same črne pike v Cerkvi. Ker tudi jaz potrebujem, da spet vidim tudi drugače. Vem tudi, da sem za koga tudi jaz "črna pika", slaba kristjanka, kaj šele katoličanka.
@ Aljoša: Se strinjam - so zagrešili, morajo plačati. Postavljam pa jaz duhovnika, ki je seveda zaradi svojega položaja še bolj odgovoren pred zakonom in pravico, na raven vseh drugih kriminalcev - nima nobenega privilegija, prej obratno. Ni mišljena nobena vzvišenost - izkoristil je svoj položaj, moč, avtoriteto, da je zagrešil nekaj skrajno hudega. Vendar pa je treba vedno prikazati vso resnico, ne le, da se to dogaja bolj kot ne v Cerkvi, ker se tudi drugje. Je pa res toliko hujše, da se to v Cerkvi dogaja in da si le-ta marsikdaj zatiska oči, ušesa, pometa pod preprogo...
Objave
17 komentarjev:
Mene se je pa danes kar drugače dotaknila tale beseda ... Vsaj če jo naj vzamem zelo konkretno ...
Strašno se mi dati vse od sebe ... pa res, s čim bomo živeli?
Poznam sicer družino, ki je nekega dne ugotovila, da nima niti za kruh in mleko. Imeli so 200 sit, torej manj kot 1 €. Šli so k maši, oče je rekel, da da še zadnjih 200 sit v dober namen - in bo , kar bo.
Ko so prišli domov, jih je v naboralniku čakalo 5000 sit (20 €), kar je bilo za njih pravo bogastvo. Bilo je v kuverti, pisave niso prepoznali ... Bilo je za njih!
Jaz malo tako že gledam, a da bi dala čisto vse ...?? No, se zgodi, da kdaj ni denarja za drugo kot kruh in mleko, toda vem, da bo čez nekaj dni plača. Taki trenutki tudi pomenijo soočiti se s tem, kaj v resnici sploh potrebujemo ...
Ja, danes me je ta evangelij prizadel ... ni mi pomenil take svetlobe in upanja, kot mi ponavadi pomeni ...
Sploh mi je bilo težko ob izpeljavi evangelija v pridigi ...
Želim vse dobro! :-)
@ ana od srca: Hvala za to življenjsko pričevanje. Naj dodam, da se je tudi meni že nekaj krat zgodilo, da ko sem nekomu (finančno) pomagal mi je bil ta pomoč "vrnjena". Čudno in zanimivo, vendar tako prijetno!
Mislim, da Jezus ne pričakuje od nas, da bi postrgali svoje denarnice in TRR-je. Pričakuje odnos do daru in obdarovanca.
Ne smemo pozabit, da dar v tempeljski zakladnici je bil namenjen "za višje cilje". Tisti ki je metal denar iz svojega preobilja in bahavosti, je zaničeval Boga. Vdova je s svojim dejanjem pokazala odnos do svetega.
Pozdravljen, Aljoša!
Ja, take posebne izkušnje poznam tudi sama. In take stvari so se me vedno dotaknile na prav poseben način tudi ob prebiranju kakšnih življenjepisov, ko je kdo doživel nekaj neverjetnega, morda celo čudežnega ...
Vdovin novčič ima posebno vrednost. Se mi zdi, da je tudi danes tako, da dajejo od svoje revščine kakšni ljudje ...
A če gledamo denar samo objektivno, je 1000 € enako vrednih, pa če so iz čistega srca ali iz bahavega ...
Verjamem, da ima denar iz čistega srca poseben blagoslov.
Vendar ... Pred kratkim smo imeli doma serviserja, ki je povedal, da so pri prejšnji družini, kjer je bil, obrnili otrokom "šparovčke", da so lahko plačali serviserja ...
Mene je to prav prizadelo ...
Morda je ta vtis v meni tako močan, da me je danes prizadelo, ko je duhovnik v resnici obrnil otroško pridigo tako, da je vprašal otroke, če njihovi starši tudi kaj darujejo - tudi v pušco ...
Želim ti vse dobro! :-)
V redu, duhovnik je obtožen. Nekaj je seveda treba tu storiti, Cerkev je k temu poklicana. Se mi pa zdi, da je osnovni pravni aksiom, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže drugače... Pokvarjena je celotna družba - tudi ti zlorabljevalci in drugi prestopniki pa so v bistvu tudi žrtve... Vsi moramo najprej delati na preventivi.
@ana od srca: take pridige in ljudje zasovražijo Cerkev...žalostno, se povsem strinjam s tabo
@aljoša: Bravo! Na Drugem svetu si! Si opazu. Bravo!
Hi hi, Kosoblejka, prav na Drugem svetu sem opazila prispevek in našla tukaj skoraj neko zatočišče, kjer morda lahko rečeš, kot misliš in čutiš!
Andrej!
Zlorabe so nekaj groznega, toda zloraba je tudi vlačiti po zobeh in časopisih in ineternetu in še kje nepreverjene resnice. Še pri preverjenih je potrebno iskati manjše zlo ...
Je pa dejstvo tudi to, da tudi pravne odločitve ne vsebujejo vedno resnice. Zadnjič mi je rekla neka oseba s tega poklica, da gre za varovanje javnega reda, ne za samo resnico.
Sem se mnogo spraševala o tem, ko sem javno branila nekega duhovnika, obtoženega pedofilije - da dokler ni obsojen, je pravno nedolžen.
Videla sem njegovo pismo, ki ga je napisal - bilo je pismo ljubezni ...
Ugotovljeno je bilo, da je nedolžen.
A pri vsem tem, kar se dogaja, bi prav lahko ne bil spoznan za nedolžnega.
In da ne rečem še kaj o madežu, ki lahko ostane na človeku ...
Nekaj na to temo sem tudi sama pisala: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=100723 večkrat, zame je to večna tema ...
Vse dobro! :-)
Hvala Ana za napisano. Pri tem obsojenem duhovniku je namreč veliko vprašanje, če je to vse skupaj res - informacije imam iz zelo zanesljivih virov, da se sodišče v tem primeru ni obnašalo ravno pravično, moralno itd. Nasprotno - namesto da bi zaščitilo pravo, je delalo vse, da bi obtoženi tudi dejansko izpadel kriv... Zelo se zavedam, kako težka dejanja so spolni napadi, a je v tem svetu tako, da so mnogi obsojeni tudi po krivem. K sreči verujemo, da je po smrti v nebesih pravičnejši sodnik, celo najpravičnejši. To nas rešuje - je pa za po krivem obtožene življenje ena sama pot na Golgoto...
Andrej!
Tako tudi jaz mislim, res pa konkretnega duhovnika ne poznam in ne vem nič o njem.
Primer, ki sem ga navedla, se je menda zgodil zaradi zahtevnega verouka, birmanci so pa na komot.
Meni se zdi strašno to s tem, da nekomu blatiš ime. Saj mi ni vseeno zase, ko kdaj leti kaj po meni. Pa ne gre za tako strašne stvari.
Če si pogledal predlagani llink v mojem prejšnjem komentarju, je komentatorka Ustvarjalnost omalovaževala "dobro ime".
Kasneje sem potem prav o dobrem imenu napisala prispevek.
Kolikokrat pomislim na arškega župnika, ki so ga klevetali, češ da je oče nekega nezakonskega otroka. Kar ni bilo res. Toda on se ni branil.
Enkrat sem govorila z enim duhovnikom, ki ga je bolelo, ker so govorili čezenj čudne stvari v zvezi z eno žensko, toda ni se branil ...
Jaz pa mislim, da se moramo braniti ...
Kako grozne stvari so bile v zvezi z vojnimi in povojnimi žrtvami. Moji sorodniki so bili pobiti in preživeli so zelo prizadeti, cela desetletja so v imenu države moji sorodniki umazani - pa niso, vem, da niso. Država jim je umazala ime. Po krivici. Po eni strani lahko mirno potrpimo in vzamemo žrtev nase - toda so meje ... mislim, da je trpljenja ogromno, ne da bi si ga še nalagali ... Mislim, da moramo delati za resnico, ne le ponižno sprejemati čez mero hudega ... Kdo ima koristi od tega? Nihče, po moje.
Vse dobro!
Dragi prijatelji, po vrnitvi iz službe me je pričakalo zelo prijetno presenečenje: eksplozija komentarjev. Iskrena hvala!
Skušal se bom vpeti v to debato, ki vidim, da je dobila zelo osebno noto - in prav je tako.
@ Ana od srca: Koliko je ljudi ki da od svoje revščine? Veliko! To si upam trditi, ker jih poznam in vem, da običajno tisti ki imajo malo, radi pomagajo. Zakon narave. Njihova "značilnost" pa je tudi anonimat, zato toliko bolj izstopajo zgodbe o požrešnosti in ne zgodbe o darovanju.
Všeč mi je "relativizacija" tistih 1000 €. Ekonomist bi pripomnil, da smo vsi malo trčeni. Naj, vendar kako daš dar/denar in za kaj ga nameniš bistveno spremeni njegovo vlogo.
Dejanje duhovnika ki si opisala, da vabi otroke k neki javni tribuni o dobrodelnosti staršev, pove več o njem samem kakor o otrocih ali odraslih. Morda še vedno misli, da mu denar oz. darovi PRIPADAJO. Cerkev je s svojim poslanstvom samo "upravljalka" premoženja uboge vdove. In nič več.
Vem, da skoraj vsa sodišča večinoma delujejo na principu, ki si ga opisala: "se za gre za varovanje javnega reda, ne za samo resnico". Prijateljica pravnica mi je rekla, da se na sodiščih pomirja spore in ne deli pravico.
@ Andrej: Krivda pri tem duhovniku je bila dokazana s strani dveh sodišč, zato ne bi ponovno razpravljal o tem na tem mestu. Žal se ne morem strinjati, da je on sam žrtev. Žrtev česa? Koga? Ali ga je kdo silil v ta dejanja?
Že samo dejstvo, da je duhovnik ga ne opravičuje ampak obratno. Če je res kaj takega storil, njegov družbeni in moralni položaj povzročata še večje ogorčenje in dejanje samo otežujeta. Vendar to je poglavje za novo objavo.
V objavo prilagam video posnetek, ki me je zelo pretresel. Dvomim, da so očetove solze zlagane ali zaigrane.
@ Kosoblejka: Nikoli nisem pričakoval kaj takega! Zelo sem počaščen in vesel tega!
Še enkrat jaz: to je to, ker sem doživela, kot bi ušlo z neke rdeče nitke. Sicer rada poslušam "pridige" tistega duhovnika in še nikoli nisem imela kritičnih pripomb. In ne verjamem, da bi on tako mislil, kot se je slišalo.
Mi je žal, ker se mimogrede širijo potem besede, ki so bile morda le nerodno izgovorjene.
Vse dobro! :-)
Ne gre samo za tega duhovnika, ampak za vse prestopnike. Seveda morajo za svoje plačati, če so jim dokazali krivdo. V takih primerih je nepopravljiva škoda gromozanska. Pravilno je poudariti osebno odgovornost za storjena dejanja - kolektivne krivde ni. Pa vendar se je treba vedno vprašati, kako preprečiti za naprej take zadeve. Tudi tem ljudem pa je, seveda za žrtvami, treba pomagati. Da nekoga samo kaznuješ, nič ne pomaga. Spoznati mora, kaj je storil, se o tem ozavestiti, spoznati krivdo in jo skušati popraviti... Ni žrtev v pravem smislu noben prestopnik, pa vendar po eni strani je vsak od njih tudi žrtev. Težko razložim. Bi se moral nekoliko bolj temu posvetiti, tako na hitro težko razložim.
@ Ana: Področje Cerkvenega premoženja je zelo občutljiva stvar, kjer hitro led postane tanek. Mislim, da se morajo duhovniki tukaj obnašati zelo transparentno. To je tudi zagotovilo, da bodo ljudje v prihodnje dajali denar.
Če mi nekdo reče, da bo moj dar šel "v dobre namene", mi to ne zadostuje in se tam moja dobrodelnost konča. Če pa vem, kaj se bo s tistim denarjem delalo: gradnja, posvojitve na daljavo, šolanje otrok, Karitas, brezdomci, šolske potrebščine, obnove, kulturna dejavnost ... bom rad dal, ker bom vedno vedel, komu kaj dam.
@ Andrej: Pogosto me spravlja v slabo voljo superiorna drža nekaterih, ki mislijo, da so duhovniki nekaj "več". Zakaj? Zločin je zločin. Če ga zagreši nekdo, ki ima posebno družbeno in moralno vlogo potem je v družbi tak prestopek toliko težji.
Zelo se strinjam s tem, da moramo preprečevati. Verjetno delamo premalo na tem, ker se ne znajdemo najbolje. A mislim, da že opozorilo lahko nekaj pomaga. Preventiva je prava pot.
@aljoša: ja...superiorna drža duhovnikov je... razlog zakaj mnogi (tudi moji znanci) bežijo od Cerkve in je ne priznavajo. Na temo duhovnikov in bodočih duhovnikov bi lahko rekli marsikaj...ampak to ni mesto za kej takega. Sploh ker niso vsi taki. V naši župniji se nikoli nisem bala, da bi župnik pridržal cent več kot je potreboval...hei, še nov avto smo mu morali župljani skoraj vsiliti. Obstajajo torej tudi svetle izjeme, ki so svoje živlejnje res posvetili veri in Njemu, manj pa položaju duhovnika.
zdej si slaven;) it feels good, right ;)
Tako je, pri nas sploh ne dvomim, da bi si duhovnik kaj vzel od tistega, ki je bilo zbrano v drug namen. Ker popolnoma zaupam našim duhovnikom, me je tista nerodnost zmotila tudi zato, ker si župljani lahko razlagamo vsak po svoje.
In zelo dobro se spominjam birmanske skupine izpred nekaj let, ko so mi otroci razlagali, kakšne avte imajo naši duhovniki, jaz pa pojma nisem imela o tem. Videla sem, kaj mislijo starši teh birmancev! :-(
Glede pedofilije ... ne, ni opravičila, toda ... Razumem Andreja.
Nekaj je greh, zločin ali kar že rečemo tudi glede na spoznanje.
Ljudje bi morali spoznati, kaj so naredili. V teh časih je na nek način težko spoznati, ker je polno vsega pred očmi, na dosegu rok - pred nekaj leti so bila ena Trenja prav zaradi nekega plakata, bolj ali manj pornografskega. Zdaj pa grem po cesti in se samo čudim, kaj vse je tam gor, in niti zdrznem se ne vem ... No, ja, se zdrznem, ne čutim se varno v svoji domovini, strah me je tudi za moje otroke, saj je to počasi naš vsak dan ...
In če imaš lahko v spolnosti skorajda vse, kar hočeš, kadar hočeš, kakor hočeš - kje so potem sploh pametne meje!?!? Kako jih bo videl nekdo, ki si morda spolnosti želi, pa nima možnosti za "normalno" spolnost???
Ne verjamem, da ni povezave med vsem tem.
Tudi moji bližnji so že utrpeli škodo s tem nasiljem. :-(
To sicer ni osnovna tema, toda vseeno sem si dovolila pisati - želim poudariti, da je res duhovnik dosti bolj izpostavljen s svojimi grehi - pa vendar bi moralo biti obravnavanje osumljenih duhovnikov enako kot je obravnavanje drugih osumljencev ...
Če večino zapišejo le z začetnicami in brez poklica, bi naj tako naredili tudi z duhovniki.
Naj bodo na istem.
Če je bilo mojih besed čez mero, se opravičujem,
in vse dobro želim! :-)
Ob debati o "svetosti & grešnosti" duhovnikov očitno smo iz teoretične ravni grešnikov prešli na konkretno plat svetnikov. Prikritih in anonimnih svetnikov, domačih župnikov in drugih, ki so nam ostali v lepem spominu. Odlično! Torej smo našli - ker obstajajo - dobri in zgledni duhovniki. Osebe, ki živijo za Njega in s svojim delom pričujejo. Taki primeri verjetno ne bodo nikoli dobili medijskega prostora.
@ Kosoblejka: Res je, da nekateri mladi "bežijo" od Cerkve zaradi umazanij, ki jih tam doživijo. Zelo pogosto pa so to samo izgovori, ker - roko na srce - biti kristjan danes ni "in". Se motim?
A ti tista stran prinese slavo? Boh, ne vem. Vse kar je ta blog je po zaslugi vseh komentatorjev, podpornikov, prijateljev in drugih dobrih ljudi, ki mi pomagate in svetujete. Torej smo slavni. Ali tako nekako. :)
@ Ana: Glede spolnosti mislim, da približno vemo kje smo. V marketingu je vse dovoljeno, v družbi tudi. V zasebnem življenju še bolj. Vendar visoka stopnja liberalnih pogledov nosi s sabo bremena ultra-konzervativnih idej, ki jih Slovenci težko prebavimo. Na tem področju bi tako radi naredili kak prestopek a po drugi strani uživamo, samo če je prikrit in rahlo pridušen. Potem pa si polnimo usta s samohvalo in bahavostjo. Blaks & bruh!
Da ne bo pomote, ne zagovarjam puritancev ali liberalcev.
Binom mediji in spolnost bi lahko bil odlično izhodišče za kakšno bolj poglobljeno študijo ali vsaj debato. Nedvomno so mediji oblikovalci našega življenja ... tudi med štirimi stenami.
p.s. Nisi še presegla praga tržnice :) Upoštevamo svobodo izražanja - korektno, argumentirano in spoštljivo.
Me veseli, Aljoša!
Tudi meni je do tega, da lahko govorimo o vsem, a vedno na spoštljiv način!
Glede spolnosti - v tem liberalnem času je težko opaziti meje, ko pa res ni dovoljeno, ko pa je toliko dovoljenega. Ali si celo neumen, zmešan, zafrustriran ali še kaj več, če živiš brez spolnosti v najbolj običajnem pomenu.
Se spomnim, kako nekako nisem mogla pojasniti na svojem blogu nekih misli, nekako večina komentatorjev ni razumela, da ima lahko celibat smisel. Ali pa, da se da osmisliti trpljenje. Smisel žrtve recimo. Ali da morda celo trpiš prostovljno za drugega.
In še: Tudi jaz od Cerkve pričakujem več kot od drugih ljudi. In me bolj razočara, če kaj ni v redu.
Sem jih tudi dobila precej po glavi, ker sem kakšne stvari delala po svoje, a še vedno mislim, da je prav, da sem jih.
Tako sem počasi počasi prišla do tega, da mi Cerkev zelo veliko pomeni - kljub vsemu motečemu v njej. Posebno me moti trdota posameznikov. Tudi duhovnikov. Ko pomislim, kako velja "črka postave", kje pa je resnična ljubezen?
Včasih zelo razumem tiste, ki vidijo same črne pike v Cerkvi. Ker tudi jaz potrebujem, da spet vidim tudi drugače.
Vem tudi, da sem za koga tudi jaz "črna pika", slaba kristjanka, kaj šele katoličanka.
Vse dobro!
@ Aljoša: Se strinjam - so zagrešili, morajo plačati. Postavljam pa jaz duhovnika, ki je seveda zaradi svojega položaja še bolj odgovoren pred zakonom in pravico, na raven vseh drugih kriminalcev - nima nobenega privilegija, prej obratno. Ni mišljena nobena vzvišenost - izkoristil je svoj položaj, moč, avtoriteto, da je zagrešil nekaj skrajno hudega. Vendar pa je treba vedno prikazati vso resnico, ne le, da se to dogaja bolj kot ne v Cerkvi, ker se tudi drugje. Je pa res toliko hujše, da se to v Cerkvi dogaja in da si le-ta marsikdaj zatiska oči, ušesa, pometa pod preprogo...
Objavite komentar