Stvarjenje in družina

Dragi obiskovalci in obiskovalke male miselne tržnice!

Opravičujem se vam za "mrk", vendar pripravljam zagovor diplomske naloge in mi to jemlje čas, da bi se lahko ukvarjal tudi z blogom. Obljubim poboljšanje! Za popestritev mi je na pomoč priskočil prijatelj in že znani so-ustvarjalec te spletne strani s svojim razmišljanjem ob današnji Božji besedi - in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju. V nadaljevanju prilagam razmišljanje. Vabljeni h komentiranju.

Nedeljsko jutro morda res ni najbolj primerno za razmišljanje o zahtevni tematiki, vendar pa je dobro, da je to dan, ko je, morda redko, družina skupaj in vsaj kdaj tudi izkusi, kako lepo je biti družina.

In prav o družini bi rad skupaj z vami razmišljal. Zgleda, da je povsem jasno, da je družina skupnost očeta in matere ter otrok. Vendar še zdaleč ni tako!

redlog naše nove družinske zakonodaje to osnovno spoznanje postavlja na glavo: družina je kakršnakoli skupnost dveh oseb – tudi istospolnih, ki imata otroka; za status družine ni potrebna poroka in ne prič, ne kakršna koli medsebojna pogodba; možna predporočna pogodba pa lahko zavaruje prejšnje premoženjske koristi; za poroko pred matičarjem – naj bo kjer koli, ni potrebno niti prič ….. Torej bi lahko skoraj rekli: če ste že toliko neumni, da se poročite, naj bo to čim bolj enostavno! In obveznosti? Lepo vas prosim!

Kako bi npr. bilo, če bi na podoben način vrednotili pomen vozniškega izpita ali pa dovoljenja za posest in uporabo orožja. Dostopno bi bilo komurkoli, samo da ga lahko kupi, vozi lahko kdor koli, samo da ima avto ali motor, svoboda pa je pač najvišja vrednota, ki je ne smemo omejevati! In kje je odgovornost, saj gre za vprašanje življenja in vzgoje otrok!

Morda se zdi svetopisemsko poročilo o nastanku družine – izpred več kot tisoče let – staromodno in skoraj pravljično, vendar skriva veliko več življenjskih vrednot kot pa predlog naše nove družinske zakonodaje. Preberimo:

Na začetku je Bog iz prsti zemlje ustvaril prvega človeka Adama in mu vdihnil oživljajočega duha in mu s tem podelil vzvišenost nad ostalimi stvarmi in Bogu-podobnost. Naročil mu je, naj vsem živim bitjem dá imena in s tem na nek način gospoduje nad njimi. Adam je bil drugačen, čeprav iz iste snovi kot ostalo stvarstvo, zato ni čudno, da mu je bilo dolgčas. Ni imel primerne, človeške družbe.

Zato mu Bog iz njegovega rebra – ne iz prsti zemlje! – ustvari življenjsko družico Evo. Adam (kar pomeni »narejen iz prsti) je z Evo (kar pomeni »mati vseh živih« dobil sebi enakovredno bitje. Adam vesel ugotavlja, da je ta njemu podobna in enaka, ker je »iz njegove kosti« in bosta lahko na tak način, enakopravna in postala »eno telo«, dobesedno »eno meso«, torej enota, ki bo porajala nova življenja. Ta prvotna skupnost bo kasneje postala močnejša kot je rodbinska navezanost, zato bo »mož zapustil očeta in mater in se držal žene in bosta oba skupaj »eno telo«. To, kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.

»Eno telo oz. meso« ne pomeni skupnost dveh posameznikov, individualistov, lahko bi rekli tudi sebičnežev, ki »zadovoljujeta svoje potrebe« - temveč gre za novo kvaliteto, za zlitje, kjer posameznika pravzaprav nista več prepoznavna. Podobno kot pri kovinah: ko se pri visokih temperaturah zlijeta baker in kositer ali cink, nastane bron, ki je trden, močan in blagodoneč. Iz njega vlivamo orožje, spomenike in zvonove.

Pa se še nekoliko vrnimo na začetek Svetega pisma in sanjajmo nekako »po moderno«. Ko je Bog ustvaril Adama in mu je bilo dolgčas, bi lahko iz njegovega rebra ustvari še enega Adama. Adama-2, tudi tega bi bil vesel, bil bi kost iz njegovih kosti, dober prijatelj in družabnik. In verjetno bi še danes živela in bi jima bilo lepo, pa vendar bi ostala sama.

Ali podobno: recimo, da bi bil Bog bolj feministično razpoložen in bi najprej ustvaril Evo. In potem iz njenega rebra – tako, za družbo, še eno Evo – Evo 2. Verjetno bi še danes klepetali in se zabavali, pa vendar bi ostale same.

Pač tako ne gre. Smo vendar tako narejeni, da se za novo življenje zahtevata moški in ženski del in da »isto-spolna« varianta pri ljudeh nikakor ne pripelje do novega življenja. Vse zunanje variante so le tehnična pomoč – od umetne oploditve do posvojitve. Vse to je v bistvu izkoriščanje tistega, kar že obstaja oz. uporaba ali zloraba nekoga, ki je temeljne stvari že zagotovil. Ne razumite me narobe: nič nimam proti rejništvu ali posvojitvam, s katerimi rešujemo socialne probleme, ne pa življenjskih. Lahko otroku pomagamo in prav je tako, vendar je to izjema in nikakor ne pravilo.

Poglejmo k našim kmetom in zdravi »kmečki pameti«. Kdo bi žrebe ali pa telička zaupal dvema konjema ali pa dvema kravama? Najprej bi moral mladiče kupiti in vprašanje je, ali bi taka družba preživela!

Seveda nočem istospolnih partnerjev primerjati konjem ali kravam, hočem le opozoriti na določene naravne zakonitosti, ki so v živalskem svetu dokaj preproste in jasne. Pa saj tudi pri nas ljudeh ni bistveno drugače. Noben razvojni psiholog ne bo pritrdil, da se lahko otrok normalno razvija v istospolni skupnosti. Že od spočetja naprej otrok potrebuje oba – očeta in mater. In tudi, če bi bila idealna – kar nihče ni – nastajajo problemi.

Ugovorov je polno, tudi v našem dnevnem časopisju. Npr. Ali ni bolje kot zapit alkoholik v družini, ljubeč istospolno usmerjeni možakar? Sliši se prijetno, vendar tu primerjamo najslabše z najboljšim? Kaj pa, če ostanemo na najslabši ravni: zapit alkoholik in istospolni partner, ki bo zelo slab zgled svojemu posvojenemu otroku, morda okužen z aidsom in kjer bo morda tudi »njegov« otrok ogrožen za take ali drugačne družinske igrice. Lahko rečemo, da gre tu za narobe postavljeno vprašanje. Oboje je narobe, vendar drugo veliko bolj, ker so stvari že v osnovi narobe postavljene.

Začenjamo mesec oktober, ko kristjani radi molimo rožni venec. Molimo predvsem za zdravo pamet. Vsi jo potrebujemo. Naš mojster arhitekt Plečnik je že vedel, zakaj je v Komendi postavil spomenik, kjer piše: Molimo za zdravo pamet.

Želim vam prijetno nedeljo in hvaležnost, da živite v urejeni družini.

mag. Andrej Sedej