Iz fronte ...

... brez ran. V Šentvidu je bilo naporno, vendar lepo. Stopit v razred, ki študijsko tako rekoč blesti, ni hec. A dijaki so sodelovali pri debati, odprli nova vprašanja in me (ponovno) naučili, da je njihov svet tako preprosto zapleten. Moje »predavanje« je bilo sestavljeno iz dveh delov: predstavitev rezultatov iz diplomske (kjer so tudi sami sodelovali) in kultura marketinga. Pri slednjem se je njihova pozornost zbudila in debata se je odpirala sama od sebe.

Na področju marketinga in oglaševanja so me vprašali, zakaj Cerkev ne oglašuje svoji izdelkov in storitev, saj bi tako (pri)dobila več »uporabnikov«. Zelo logično! In ko sem jih vprašal, kaj bi sami predlagali, se oglasi najbolj razgrajaška deklica in v duhu reklame moškega dezodoranta zine: »Kakšen moški pa si, če ne hodiš v Cerkev!?«.

Kreativnost bi lahko oglaševalci – in Cerkev – iskali prav pri srednješolcih. Dovolj nagajivi in inteligentni, da oblikujejo dobra sporočila.

Najbolj jih je pretreslo, ko smo govorili o anoreksiji in o tem, da se ravno za popolno manekensko podobo oglasov, najpogosteje skrivajo težke bolečine neuresničenih sanj. Pogled na mlade obraze, ki so še sposobni čudenja in veselja, je najboljša tolažba, da naša družba ima prihodnost in vizijo. Potruditi se moramo, da bomo v mlade vlagali samo najboljše!