Drago vprašanje

Vprašanje ki to nedeljo odmeva po cerkvah je vprašanje za prvo nagrado na loteriji. Govorim o vprašanju tistega mladeniča, ki je – verjetno – brez velikega truda nakopičil lepo vsoto. Evangelij lahko preberete na tem mestu, zato ga ne bom ponavljal.

Besedili tako prvega berila kakor evangelija sta povezani v skupni temi: bogastvo. Ker se nahajamo v bibličnem kontekstu je vse še podkrepljeno s presežnimi pojmi. Tukaj nimam v mislih samo presežnih pridevnikov ampak izraze, ki usmerjajo našo pozornost nekam dlje oz. višje … Slišali smo večkrat izraze kot so: neprecenljivi, neizmerno, večno življenje, nebesa, Božje kraljestvo in rešenje.

Delujejo kot močen kontrast vsem »bogatunskim«, minljivim in materialističnim izrazom, ki prav tako bogato (to je zelo primeren izraz), polnijo današnjo Božjo besedo: žezla, prestole, bogastvo, dragulje, zlato, srebro, zaklad, premoženje, bogat …

Jezusova beseda je na tem področju zelo jasna: »prodaj!«. Jasna in neusmiljena pa vendar ravno zaradi tako močnega in izrazitega kontrasta, poseže na to področje tako radikalno.

V jezikovnem okviru najdemo pravi most med prvim berilom in evangelijem, ki ju poveže in zaokroži. To je glagol »vzljubiti«. Pisec Knjige modrosti pravi, da je vzljubil modrost medtem ko evangelist Marko nam pove, da je Jezus vzljubil človeka, ki je hotel hoditi za njim. V prvem primeru gre za aktivno držo človeka, v drugem pa pasivno. Jezusove – Božje ljubezni smo lahko samo deležni torej jo prejemamo. Na drugi strani pa modrost, ali znanje, zahteva naše aktivno iskanje.

S tem razmišljanjem nadaljujem tok vprašanja vere in razuma, ali dialoga med znanostjo in vero. Jasno je, da se ne izključujeta saj to bi pripeljalo do fundamentalizma. Pokojni papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Fides et ratio trdi, da sta vera in razume kakor dve krili, ki pomagata človeškemu, da se dvigne v višave.

Mislim, da se nahajamo v območju, ki nas vodi iz bibličnega okolja v naš družbeni kontekst. Tukaj mislim na težnjo, da bi vero izolirali v določene kroge in s posmehom kazali s prstom na vernike. A sodobna družba potrebuje vero veliko bolj kakor pred desetletji. Brezglavo rinemo v duhovno in intelektualno slepoto, ki lahko poškoduje oči tako posameznikom kot celotni družbi. Lahko si izposodimo evangeljske besede apostolov in tudi mi vprašamo Jezusa: »Kdo pa se more rešiti?«.

Odgovor gre v smeri praktične »domače naloge«. Ne samo izpolnjevanje pravil, zakonov in dolžnosti ampak življenje v odnosu z Jezusom. Bogastvo ni greh če ima svoj pravi namen.

Služiti mora napredku, gospodarskemu razvoju, celotni družbi in skupni blaginji. Povezati ga moramo z modrostjo in intelektualnim bogastvom, da ga lahko oplemenitimo in z njim dosežemo cilje večnosti. V to nas usmerja današnja božja beseda. V tem kontekstu postane blaginja območje družbene koristi, kjer lahko vsak prispeva svoj delež.

Ravno tukaj pa se skriva odgovor na vprašanje za prvo nagrado. Cilj ni v posedovanju ampak v darovanju. Poenostavljena formula bi se lahko glasila: imam, da lahko dam. Tukaj pa je bila bogatinova hiba in njegova nesposobnost odgovoriti na tako »drago« vprašanje. Ali je torej skopuhi bogataš pogubljen, ker je izbral denar in ne Jezusa? Mislim, da ne. To ni zagovor tajkunom in ozkosrčnim ljudem ampak dimenzija Božjega usmiljenja, ki nas pušča brez besed: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče« (Mr 10, 27).