Velika noč. In še bolj pomenljivo velikonočno jutro.

Ne vem, kje smo dobili za tako imeniten praznik besedo »noč«. Res se je takrat marsikaj dogajalo, vendar o tem govorijo le speče priče. Pač v skladu z nočjo. Ponoči se spi. In pričevanje spečih ima svojo vrednost. Ne preveč prepričljivo.

Jutranje pričevanje je bilo »v živo«. Čeprav je bil grob prazen in tam prikazen angelov. Se je vsaj nekaj dogajalo. Tisti ženski čut, ki ga moški nimamo, je bil verjetno gonilo tistega upanja v nemogoče. Ali pa sočutnost, ki jo zmorejo le ženske. Morda pa oboje – tvegati pot po velikem petku in soboti in upati v nemogoče - ali ni to temeljno sporočilo velikonočnega jutra?

Odziv prestrašenih apostolov je bil logičen. Po moško. Najprej, da gre za babje čenče. Potem želja, da se stvar preveri. In tekmovanje med mladim Janezom in ostarelim Petrom. Vprašanje je v kondiciji in hkrati v časteh. Janez je uglajen in pri grobu dà prednost Petru. Čeprav ga je prehitel.

Ali je prazen grob dokaz? Mar ni to bližje pričevanju spečih prič, češ »da so ga ukradli«? Angela v grobu sta prej fantazija kot realnost. Zloženi povoji prej begajo kot dokazujejo! In sporočilo angelov je strašljivo – zakaj iščete živega med mrtvimi. Pojdite v Galilejo. Tja, kjer ste doma, kjer ste se srečali z Njim, kjer vas je poklical … On je že tam in vas čaka …

Vendar ostaja trditev: videl je in veroval. Videl je prazno in veroval polno. Kdo – Peter in Janez. Po zatajitvi in biti na Jezusovih prsih pri zadnji večerji. Vse do narobe obrnjenega križa v Rimu in dolgega življenja na otoku Pathmos, kjer Janez o Jezusu lahko pove le to, da sta Jezus in Bog ljubezen sama.

Tudi po-velikonočna srečanja deseterih z Jezusom – Tomaž je blodil nekje po svojem – so zanimivo zgovorna. Jezus pride pri zaprtih vratih – torej skozi ključavnico – in najprej pozdrav miru. Ne očitanje nad izdajstvom in begom. In še prepričljiv dokaz poveličane telesnosti. Ne le Tomažev preizkus vtikanja prstov v rane in prebodeno stran. Tudi tisti »gastronomski«. Pečena riba, ki jo je pojedel, je več kot dokaz, da duhovi in prikazni ne jedo - niti rib.

Jezus se s svojim poveličanim telesom srečuje s svojimi učenci vse do vnebohoda. Štirideset dni. Vendar le z vnaprej odbranimi pričami. Večinoma z apostoli. Morda ga drugi ne bi ne razumeli in ne sprejeli. Še apostoli s težavo.

Tomaževa izkušnja je zgovorna. Hoče fizični preizkus. Vtakniti prste v luknje žebljev in položiti roko v Jezusovo prebodeno stran. V ozadju je nevera ob pričevanju apostolov, da so se srečali z vstalim Gospodom.

Torej nezaupanje in osebna trmoglavost. Nejevernost ob možnosti vstajenja in zahteva po osebni preveritvi. Jezus je to Tomažu omogočil, nikjer pa ni navedeno, ali je to možnost res izkoristil.

Zapisana pa je njegova izpoved vere: »Moj Gospod in moj Bog«. Ali ni to več kot kakršen koli materialni dokaz? Čeprav se Vstalega kar nekoliko prilašča. Je pa zelo osebno prepričljivo.

Blagoslovljeno Veliko noč voščim! In velikonočno jutro v vstajenjski svetlobi.

Andrej Sedej