Na obisk

Visoki zidovi najmanjše državice na svetu privabljajo pozornost tako Cerkvenega kot laičnega sveta. Medijski žarometi ne pustijo niti najmanjše podrobnosti naključju zato danes - bolj kot kadarkoli prej - lahko vidimo življenje rimskega škofa do potankosti. Ko sledim pisanju medijev o vatikanskih odločitvah, o papeževih obiskih, delu celotne kurje ipd. se mi zdi, da spremljam resničnostni show.

Hitro pa se ugasnejo reflektorji, ko gre za nekaj pozitivnega, ki ne povzroča senzacije. Zato je v teh dneh navidezno mirno … v resnici pa se pripravlja papežev obisk v mestu L'Aquila, ki ga je prizadel potres. Po dolgih cerkvenih hodnikih se šušlja, da naj bi papež obiskal to mesto konec aprila ali takoj na začetku maja.

Lahko rečemo: »in kaj potem?« a lahko izpademo kot površinski. Če upoštevamo, da je ta papež bolj zadržan od svojega predhodnika, manj v stiku z vsakdanjim človekom, manj potuje … vidimo, da ta obisk ni tako »nedolžen«, kakor zgleda na prvi pogled. Papež Benedikt XVI. je kot osebnost nedvomno zelo zadržan in ponižen človek. Manj potuje a zato bolj selektivno izbira svoje cilje. Njegovi govori so, posebej ko govori brez vnaprej napisanega besedila, pouk modrega učitelja svojim učencem. To je človek, ki ne govori iz svojih akademskih nazivov ampak iz osebne izkušnje.

Tudi papež ima svoje napake … morda jih tudi sami iščemo, da se malo potolažimo. In ima tudi željo, da bi bil ljudem, ki jih je prizadela huda nesreča, blizu. Zato mislim, da njegova pot v pokrajino Abruzzo ne bo kraljevski pohod ampak obisk starega učitelja, ki gre tolažiti ljudi. Vzporednico lahko potegnemo z ravnokar minulim obiskom Afrike ... Prisotnost rimskega škofa pomeni otipljiva prisotnost Cerkve, Božje bližine, ki gre v goste k najmanjšim in zadnjim v družbi.