Iran - dejavnik (ne)stabilnosti na bližnjem vzhodu

Zanimala me je novica, ki poroča o sodelovanju ZDA z Iranom. Za nas, prebivalce EUj-a in male podalpske republike, je lahko zadeva na prvi pogled zelo nezanimiva in oddaljena ampak v resnici gre za vprašanje geopolitičnega dogajanja, ki lahko "zmeša štrene" tudi nam. Našel sem naslov Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, ki redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Kakor poročajo na svoji spleni strani, iz obsežne raziskave z naslovom »Iran dejavnik (ne)stabilnosti na Bližnjem vzhodu« pišejo o vplivu in vlogi Irana v luči konference OZN o Afganistanu, ki je potekala 31. marca 2009 na Nizozemskem. Tukaj je nekaj zanimivih točk za razmislek ...

Med tem, ko v Iranu praznujejo 30 let od zmage islamske revolucije, politični analitiki skrbno raziskujejo iransko vlogo na Bližnjem vzhodu. Leto 2009 je lahko za Iran zgodovinsko, kot je bilo leto 1979, ko je Imam Homeini strmoglavil prozahodnega vladarja Šaha Mohammada Rezo Pahlavi.

Novi ameriški predsednik Barack Obama je za razliko od svojega predhodnika Georga Busha, izbral politiko umirjenega pristopa in ponudil roko miru in sodelovanja iranskemu vodstvu. In to samo nekaj dni po tem, ko je prisegel kot novi predsednik ZDA.

Prvi preizkus resnosti in dobronamernosti Irana bo morda 31. marca 2009 na konferenci OZN o prihodnosti Afganistana. Sodelovanje Irana na tej konferenci še vedno ni potrjeno, čeprav naj bi ameriška državna sekretarka Hillary Clinton povabila Iran h konstruktivnemu sodelovanju na tem dogodku. Iranski podpredsednik Esfandiar Rahim Mashaie trdi, da še vedno niso dobili nobenega povabila. Dodal je, da je varnost Afganistana strateški interes Irana in da po njegovem mnenju mednarodne sile ISAF še niso dosegle začrtanega cilja, to pa je varnost te države.

Protislovne izjave in besedni dvoboji, ki jih je v zadnjih tednih mogoče spremljati med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in iranskim predsednikom Mahmoudom Ahmadinejadom, so dodatno zmedli politike na Zahodu. Obama namreč z eno roko Iranu ponuja mir, z drugo roko pa podpisuje odlok o podaljšanju sankcij še za eno leto.

Za boljše razumevanje ameriško-iranskih odnosov po zmagi islamske revolucije leta 1979 je potrebno omeniti naslednje kronološke postaje v odnosih med državama:

4. novembra 1979 so islamski študentje zadržali ameriške diplomate na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu. To se je zgodilo samo sedem mesecev po razglasitvi islamske države. Študentje so zahtevali od ZDA vrnitev strmoglavljenega Šaha, ki je bil na zdravljenju v ZDA;

7. aprila 1980 ZDA prekinejo diplomatske odnose z Iranom na pobudo predsednika Jimmy Carterja;

20. januarja 1981, na dan prisege novega ameriškega predsednika Ronalda Reagana, je Iran osvobodil zadnje ameriške ujetnike;

4. novembra 1986 je prišlo do odkritja afere »Iran Gate« in razkritja obiska Reaganovega odposlanca, ki je ponudil Iranu oborožitev v zameno za osvoboditev ameriških ujetnikov v Libanonu;

3. julija 1988 ameriška fregata Vincennes »po pomoti« sestreli iransko civilno letalo, v katerem je ubitih 290 ljudi. ZDA so leta 1996 delno priznale »pomoto« in Iranu plačale odškodnino v vrednosti 61 milijonov $;

26. februarja 1993 Washington obtoži Teheran za napad na WTC (šest mrtvih in tisoč ranjenih);

30. aprila 1995 Washington uvede finančne in trgovinske sankcije proti Iranu;

19. junija 1996 ameriški Kongres sprejme zakon, na podlagi katerega se kaznuje tista podjetja, ki investirajo v naftno industrijo v Iranu;

15. septembra 2000, ob robu generalne skupščine OZN, poteka prvi sestanek med državama na visoki ravni med zunanjima ministroma Madeleine Albright in Kamalom Kharazijem;

7. oktobra 2001 Iran obsodi ameriški napad na Afganistan;

29. januarja 2002 ameriški predsednik George Bush razglasi Iran, Irak in severno Korejo kot »osi zla«;

17. januarja 2005 Bush ne izključuje možnosti vojaškega napada na Iran, če bo ta nadaljeval z jedrskim programom;

16. avgusta 2005 iranski predsednik Ahmadinejad izključi vsako možnost za vzpostavitev diplomatskih odnosov z Washingtonom;

13. marca 2006 George Bush obtoži Iran, da podpira in oborožuje skrajneže v Iraku;

6. septembra 2006 Ahmadinejad predlaga Bushu srečanje ob robu generalne skupščine OZN. Bush srečanje zavrne;

10. marca 2007 poteka sestanek ameriškega veleposlanika v Bagdadu Ryana Crockerja in iranskega veleposlanika v Bagdadu Hassana Kazemija Qomija. Tema razgovora je stabilnost Iraka;

24. marca 2007 je sprejeta resolucija OZN št. 1747 o dodatnih sankcijah proti Iranu;

7. novembra 2008 novoizvoljeni ameriški predsednik Obama namiguje na poboljšanje odnosov z Iranom;

26. januarja 2009 Obama ponovi svoje namere za dialog z Iranom;

10. februarja 2009 Ahmadinejad izrazi pripravljenost Irana na enakopraven dialog;

20. marca 2009 predsednik Obama prvič javno nagovori Iran in izrazi pripravljenost na dialog na osnovi medsebojnega spoštovanja.

IRAN NEPOSREDNO NADZIRA PET DRŽAV

Ni nobenega dvoma, da ima pragmatična iranska diplomacija, ki je mešanica starodavne tri tisoč let stare staroperzijske diplomacije in šiitske verske šole, danes pomembno vlogo pri stabilnosti najmanj petih držav (Iraka, Libanona, Palestine, Sirije in Afganistana).

V Iraku imata šiitski vladajoči stranki (Dawa, Islamski svet) tesne vezi z islamsko republiko in sta dokaj podrejeni verskim voditeljem v Teheranu.

V Palestini je sunitsko islamistično gibanje Hamas izpostava Irana na območju palestinske samouprave, kljub ideološkemu konfliktu z iransko versko šolo.

V Siriji je manjšinska alawitska oblast Bashar al-Assada pod velikim vplivom Irana.

V Libanonu je Hezbollah produkt Irana in izpostava iranske politike v tej državi. Hezbollah in njegovi zavezniki praktično nadzirajo libanonski parlament (ima 14 poslancev), Hezbollah pa tudi konstruktivno sodeluje v libanonski vladi. Oboroženo krilo Hezbollaha je že dvakrat (leta 2000 in leta 2006) porazilo Izrael.

Kar se tiče Afganistana, je iranska vloga v tej državi bolj zapletena. 8-10 % Afganistancev so šiiti in duhovno pripadajo Iranu. Šiiti Afganistana imajo zelo močen vpliv v afganistanski politiki in gospodarstvu. Šiitski politiki zasedajo pomembne funkcije v državi: podpredsednik države, guvernerji pomembnih provinc (Herat, Bamiyan, Samangan, Daykundi ...). Šiiti zasedajo 25 % afganistanskega parlamenta in prvič v zgodovini te sunitske države je šiitska sekta priznana kot enakopravna sunitskemu mezhebu (versko pravni šoli).

Šiiti so prav tako močno prisotni v gospodarstvu Afganistana. Vsi trije mobilni operaterji so v lasti Šiitov. Dobršen del uvoza Afganistana je iz Irana in šiitski trgovci nadzirajo tržišče. Vpliv Irana na univerzah Afganistana je zelo viden, posebej na Kabulski univerzi, ki je bila rešena pred bankrotom leta 2001, ko ji je Iran priskrbel financiranje za šest mesecev.

Na področju medijev so Šiiti prav tako zelo močni, saj nadzirajo več kot polovico medijev, štiri televizijske postaje od devetih pa so v lasti Šiitov.

Iran lahko odigra pozitivno vlogo tudi v Afganistanu, kakor jo je v zadnjih dveh letih odigral v Iraku in Libanonu. Neposredni razgovori med ameriškim veleposlanikom v Bagdadu Ryanom Crockerjem in njegovim iranskim kolegom Hassanom Kazemijem Qomijem leta 2007, so bili začetek stabilizacije Iraka in konec iranske podpore posebnim skupinam (Sadrova milica).

IRANSKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE JUNIJ 2009

Junijske iranske predsedniške volitve bodo zagotovo odločilne za začetek iransko ameriškega dialoga. Kljub velikemu vplivu vrhovnega verskega voditelja Ajatole Ali Khameneija, ima bodoči predsednik široka pooblastila in veliki vpliv na zunanjo politiko države. V primeru zmage kandidata konservativcev, sedanjega predsednika Ahmadinejada, bo sodelovanje na relaciji Teheran – Washington oteženo zaradi nakopičenega sovraštva iz prejšnjih let.

V primeru zmage reformistov, denimo Mehdija Karroubija (bivšega predsednika parlamenta) ali Gholama Hosseina Karbashija (bivšega župana Teherana), bodo zaveli novi vetrovi v odnosih med državama.

Kar nekaj naključij pa lahko v zadnjih 30-ih letih najdemo v obeh državah. V času vladavine pragmatičnega George Busha starejšega je bil pragmatični Hashemi Rafsanjani predsednik Irana. V času demokratskega predsednika Clintona je bil v Teheranu reformistični Mohammad Khatami. V času konservativnega George Busha mlajšega so imeli v Iranu skrajnega Ahmadinejada. Sedaj je vprašanje, ali bo v Teheranu prišel na oblast novi reformistični predsednik, tako kot je v Washington prišel demokratični Barack Obama.