Objave
Nekoliko smo pomešali obliko in vsebino, čase in zunanje podobe. Bistvo pa je ostalo isto. Namreč: biti v središču pozornosti, opozoriti nase, pustiti, da ti nekdo izrazi javno priznanje. Recimo, da tu hote zanemarimo osebno častihlepnost in bolj gledamo na odmev javnega mnenja.
Zanimivo, da je celo tisti »še nikoli uporabljen osliček« cvetne nedelje predstavljal nenasilje. Svetopisemska tradicija govori o kralju, ki je krotak in jezdi na osliču. V nasprotju s konji, ki so bili povezani z bitkami, vojnami in nasiljem. Danes bi rekli – s patriami in raketami. In vesoljskimi ščiti.
In drugo vprašanje cvetne parade: kako pripraviti ljudi, da te sprejmejo z navdušenjem; da vzklikajo dobrodošlico in mahajo s palmami in oljčnimi vejicami v pozdrav? Zgleda veličastno in pomenljivo – čeprav je v ozadju nagovarjanje, agitacija, osebne koristi in želja po spektaklu. Kako blizu so izkušnje obiskov predsednikov, papežev, kraljic in lokalnih imenitnežev.
Rojeva se vprašanje, kaj se v takih javnih manifestacijah proslavlja: osebo, osebnost, program, vizijo …. So res v Jezusu prepoznali »nov nauk z oblastjo«, čudeže, ki so znamenja potrjevanja resničnosti oznanila, Božje sinovstvo, ki je bilo opredeljeno kot prekletstvo in predrznost prve vrste ….
Kaj torej vidimo v Jezusu, ki na cvetno (oljčno) nedeljo vstopa v paradni koreografiji v naše življenje? Priložnost, da ga občudujemo in mu vzklikamo »hozana«? Mahamo s palmami in lepo okrašenimi oljčnimi vejicami?
Jezusov paradni nastop je bil vse kaj drugega. Pavel pravi v pismu Filipljanom, da se je Jezus kljub enakosti z Bogom ponižal – in svoje ljubosumnosti enakosti z Bogom ni uveljavljal - in postal človek, se izpraznil svojega božanstva in kot služabnik postal podoben ljudem – vse do tragike na Kalvariji.
Slovesno prihaja, da bo tragično končal. Zavestno vstopa v trpljenje. Ponosno čaka na trnjevo krono, prebodene roke in noge, zasramovanje. Kakšna moralna in osebnostna drža, da zmoreš v embalaži zunanje slave postaviti sebe na daritveni oltar! Še več – na križev pot.
Kot temno ozadje hitro spreminjajočega javnega mnenja se na cvetno nedeljo izrisuje javno mnenje jeruzalemskega ljudstva. Kako malo časa in miselnega preskoka je potrebno, da se spremeni »hozana« v »križaj ga!«.
Morda je prav zato cvetna nedelja tako privlačno zavezujoča. Privablja in nagovarja. Celo bolj kot sama velika noč. Odkritje nečesa novega in navdušenje na eni strani – podobno kot je pomlad s svojimi cvetovi vsako leto znanilka poslovno uspešne jeseni.
Vendar pa se mnogokrat to dišeče cvetoče razmišljanje kmalu razdišavi. Vonj trpljenja, smrti in izničenja nam ni pogodu. Ni ga v oglasih in predstavitvah ….
Razpetost cvetne nedelje med slovesno parado na začetku in tragičnim koncem Kalvarije je velika. Kot notranje zadržanje – ne jaz, temveč volja mojega Očeta in poslanstva. Morda je zanemarljivost mahanja s palmami preveč zlonamerna. Ali pa ne – naj bo to začetek, na poti spreobrnjenja. Od zunanjosti pa vse do Kalvarije. Pri Jezusu je bilo to časovno zelo kratko – kakšen slab teden …
Jezus daje drugačen zgled. Sprejema slovesen vstop in ga aktivno uresniči, dopušča palme in oljčne vejice dobrodošlosti. Javno mnenje sprejema kot dejstvo. Vendar ga zgolj dopušča!
Ostaja pa odprto vprašanje: Kdo daje sijaj? Seveda po Gregorčičevo: mož stolu in nikakor stol možu!
Ni vprašanje Jezusa in oslička. Morda pa je vprašanje poti …
Andrej Sedej
5 komentarjev:
Pred kratkim mi je neki duhovnik predlagal popolnoma svetopisemsko rešitev, če koga ne preneseš, če ne razumeš, zakaj kakšna človeška kreatura obstaja. Preprosto, ko kaj takega srečaš, preprosto vzameš stavek iz evangelija po Marku (ki se ga bere na cvetno nedeljo): Gospod ga potrebuje (osla)!
... sej smo vsi tudi malo osli. In verjetno vsakega na svoj način Gospod porabi.
Lepo razmišljanje, tokrat ne tako močno razčlenjeno, da bi mu bilo težko slediti, ampak je jasna rdeča nit.
Ponavadi imamo od nekoga, zlasti neke osebnosti velikega formata, ogromna pričakovanja. Na začetku slovesno pozdravljanje, potem pa se izkaže, da ni sposoben uresničiti vsega pričakovanega, da ni dorasel idealu, ki smo si ga ustvarili.
To se dogaja pri novoporočencih, tako ljudje gledajo na novomašnika, na novega premierja, predsednika... Pri prvih dveh primerih je tako, da mora ideal čimprej umreti, ker so naša pričakovanja nadljudi nerealna. Moramo se spreobrniti. Pri drugih dveh pa je tako, da ljudje upravičeno pričakujejo, kar so jim novoizvoljeni obljubili - ne obljubljajmo preveč in nemogočega.
Jezus tudi vstopa v naše življenje. meščani smo mi in vsak sam. Na kakšen način sprejmemo Jezusa v sebe. Osliček je simboliziral v tistih časih žival, ki je vsakemu služila za tovor, posebno pa še zatiranim in preprostim ljudem. Konji pa so bili simbol vojskovodij in osvajalcev. Tako tudi osliček in palmove veje simbolizirajo, da ga sprejmemo v ljubezni in miru. Jezus je poslanec miru v naši duši in srcu.
@ Andrej:
Ideali so vedno zelo visoki ampak morajo biti, da sprožijo tisto prvo iskro, ki razplamti odnos. Potem že mine ... če je stvar prava preživi. In kakor ti praviš, če je stvar prava preživi.
Kakor lahko beremo v izvirni objavi ... je stvar poti. Ker je pot tista na kateri zorimo in na kateri lahko sprejmemo tudi križ. Iz parade na pot ... križev pot. Tam imamo spet priložnost, da (p)ostanemo oslički Gospodu.
Objavite komentar