četrtek, 9. april 2009

Veliki četrtek - dan skupnosti

Prvi dan svetega tridnevja je dan skupnosti. Večerna maša je ... Gospodova večerja. Pristen trenutek Cerkve. Ne tiste formalne, klerikalne, akademske in težavne, ki jo danes poznamo in (pre)pogosto imamo v očeh. Trenutek zadnje večerje je trenutek pristnega začetka, ki ne izključuje človeške narave - tako pomanjkljiva - in človeških talentov.

Zaton dneva in sklep nekega obdobja. Učenci niso razumeli kaj se dogaja vendar so pričakovali praznične dneve. In kar danes vemo, tisti praznični dnevi so uresničili in presegli njihova pričakovanja. Tako tudi liturgično praznovanje - čeprav samo navzven - pokaže naše pričakovanje in čakanje. Razmišljam o umivanju nog ... gesta, ki je tako polna ponižnosti, da izprazni človeški element in se prepusti služenju. Moč simbolike je sporočilo v iskanju človeka. Mene. Tebe. Vsakega od nas, ki tako pogosto segamo po minljivem in slavnem in mogočnem in pomembnem, da spregledamo kar je pomembno.

O tem sem razmišljal na pepelnično sredo. Ni naključje, da se nocoj postni čas konča in vstopamo v čas, ki je kakor en sam dan, en sam trenutek in eno samo dejanje. Dejanje ljubezni. Ljubezen pa ni samo dejanje ampak je dajanje.

1 komentar:

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Dobro razmišljanje! Možnost spreobrnjenja in učenja ponižnosti tudi za klerkalno Cerkev. Tudi ta se mora odpreti božji ponižni ljubezni.

Mislimo pa tudi, kako je ljubezen dejanje, trenutek, ti pa si nam povedal, da ni tako! Gre za trajanje, za dajanje, za izgorevanje...