In memoriam ...

... velikemu človeku naše zgodovine. O njem si lahko (posebej v teh dneh) prebere tu pa tam kar veliko. Življenjepisi skoraj niso potrebni, ker je bilo njegovo življenje medijsko zelo pokrito. Leta 2005 je na današnji dan Cerkev sklenila pomembno poglavje in začela pisati novo.

Z vami, drage obiskovalke in obiskovalci male miselne tržnice, želim deliti osebno izkušnjo v zvezi s papežem Janezom Pavlom II. - lahko ste brez skrbi, da ni nikjer zapisana.

Ne vem zakaj ampak misel na tega papeža me navdaja z nečim svetlim in prijetnim zato težko pišem (čeprav dan narekuje skoraj spokorno držo) nek resen nekrolog.

Tistega jesenskega dne leta 1999 sem bil v Mariboru. Nisem imel kaj veliko pojma kaj se bo tam dogajalo ... vedel sem samo to, da bo prišel papež. Po poti v Maribor so nam na avtobusu razdelili "vse potrebno za dobrega romarja". Vseh potankosti se ne spominjam ... vem, da je bil v paketu trak s papeško in slovensko zastavo, ogrinjala proti dežju in kartonasti zložljivi stolčki. O slednjih velja porabiti par besed ... nikoli ne bom pozabil, kako so bili slabe kvalitete. Tisto jutro je bila trava na prizorišču mokra in čakanje na papeža je trajalo in trajalo in trajalo ... zato smo stolčke montirali in usedli nanje ... v kratkem času se je karton napojil z vodo in stolčki so se sedli vase. Stojišče je bilo zagotovljeno!

Dobili smo tudi karte, s katerimi so nas razporedili v sektorje. Pogledal sem svoj sektor in ugotovil, da če ostanem na mestu, ne vidim niti vozila, kaj šele papeža. Počasi sem preplezal ograde in tako prehajal iz sektorja v sektor ... do tistega, ki je gledal na pot po kateri se je pripeljal papež.

In res ... videl sem ga!