Objave
Konec posta od Facebooka. Ta zadeva ni tako hudičeva, da bi potrebovala post ampak je vseeno bilo koristno, da sem z razdaljo pogledal na ta velik izum naše dobe. Premišljeval sem, kaj je to prineslo v moje življenje in kako vpliva na moje delo. Priznam, zadnji teden v postnem času sem bil pred tem, da pokukam in pogledam ali mi je kdo pisal ... ampak nisem! Za začetek morda nekaj podatkov.
V tem času (nekaj več kot 40 dni), se je na moj račun zgrnilo:
1 predlog za prijateljstvo
1 priporočilo spletne strani
3 vabila v skupine
7 prošenj za prijateljstvo
10 povavil v "cause"
24 vabil v vsemogočne aplikacije
Ko sem videl te številke sem se vprašal ali je moje življenje samo še na računalniku v formatu binaričnega sistema številk ali ima tudi dimenzijo vonja, odnosa, dotika, sonca, pomladi ... Od vseh predlaganih stvari sem nekaj potrdil, druge sem preprosto prezrl, sicer bi lahko kar cel teden reševal osebnostne teste, preverjanja pripadnosti in ne vem kaj še vse.
Ne-uporaba FBja pa ne pomeni, da nanj nisem mislil. Ravno obratno! Opazil sem nekaj posebnosti. Facebook uporablja veliko mojih sošolcev iz osnovne šole, gimnazije in fakultete ... ampak med temi je zelo malo tistih, ki so nase pritegnili pozornost kot "simpatični in živahni razgrajači". Takrat so bili v šoli prave legende ... in danes? Kje so? Največ "prijateljev" je tistih, ki so pridno garali med poukom ali so na fakulteti z odliko odpravljali izpite. Tisti, ki so študirali v tujini ali so dosegali mednarodna priznanja. A velja trditev, da kdor nima veselja do učenja nima FBja? Kdor ni bil med "ta pridnimi" se izogiba FBja?
Na FBju je največ tistih sošolcev, ki so politično angažirani, ki sodelujejo v raznih kulturnih ali družbenih projektih, kulturnikov, umetnikov ipd. Tukaj je preskočila iskra ... zakaj ne bi drug drugemu posredovali "izdelke" iz svojih področji: raziskave, prebrane knjige, novinarske članke, politične ocene, shematske prikaze, recenzije, tehnične novosti, napredne ideje, obvestila o dogodkih, povabila na kulturne prireditve, poročila finančnih trgov, športne rezultate naših reprezentanc in socialne zaznamke!?
To bi pomenilo izrabiti FB za najboljši možen namen: skrajšati razdalje, povezati ljudi, omogočiti najboljši pretok informacij in združiti različna miselna področja v sintetično obliko. Sem idealist?
Z nakazanimi idejami sem nehote padel v tezo, ki je neizogibna logična poteza: novi elektronski mediji so sredstva elite. V prvi vrsti iz ekonomskega razloga: hitra povezava na internet (ADSL, VDSL ali Wi Fi) je sicer zelo dostopna vendar sorazmerno obremeni družinski ali osebni proračun.
Drugi razlog je časovni: negovanje odnosov (če se smem tako izraziti) v medmrežju zahteva čas in predanost ne glede na to ali gre za Facebook ali PC-igre ali napisani članek za Wikipedijo.
Tretje in zelo pomembno: uporabniki potrebujejo kulturni kapital. Kdor nastopa ali se predstavlja v medmrežnih forumih ali družabnih točkah mora predstaviti svojo "forma mentis" ali po domače, svoje miselne sposobnosti izražanja, ki pogosto izhajajo iz dobre splošne kulture. To lahko potrdijo tudi sociološke raziskave saj vemo, da so moški bolj prisotni na internetu kakor ženske in srednje-visoki sloji uporabljajo medmrežje bolj pogosto kakor nižji.
Naj dodam še četrto razsežnost social networkov. Čeprav se ta "orodja" nahajajo v virtualnem svetu po njih krožijo resnični podatki, zasebne številke ali družinske zgodbe. Velja toliko večja previdnost, ker teh podatkov ne moremo priklicati nazaj in ne vemo, kdo jih je izsledil in kaj bo z njimi počel.
Vedno pa se moram(o) zavedati, da izkušnje in srečanja na FBju ali drugih social network-ih niso virtualne ampak vse je zelo realno. Za nekim profilom, vzdevkom, sliko ali e-mailom se skriva človek. Naj sklenem z mislijo profesorja McLuhanja: Mediji so "proteze" izkušenj, umetni organi, ki nam omogočajo da povečamo domet vsega kar počnemo ali čutimo.
V tem času (nekaj več kot 40 dni), se je na moj račun zgrnilo:
1 predlog za prijateljstvo
1 priporočilo spletne strani
3 vabila v skupine
7 prošenj za prijateljstvo
10 povavil v "cause"
24 vabil v vsemogočne aplikacije
Ko sem videl te številke sem se vprašal ali je moje življenje samo še na računalniku v formatu binaričnega sistema številk ali ima tudi dimenzijo vonja, odnosa, dotika, sonca, pomladi ... Od vseh predlaganih stvari sem nekaj potrdil, druge sem preprosto prezrl, sicer bi lahko kar cel teden reševal osebnostne teste, preverjanja pripadnosti in ne vem kaj še vse.
Ne-uporaba FBja pa ne pomeni, da nanj nisem mislil. Ravno obratno! Opazil sem nekaj posebnosti. Facebook uporablja veliko mojih sošolcev iz osnovne šole, gimnazije in fakultete ... ampak med temi je zelo malo tistih, ki so nase pritegnili pozornost kot "simpatični in živahni razgrajači". Takrat so bili v šoli prave legende ... in danes? Kje so? Največ "prijateljev" je tistih, ki so pridno garali med poukom ali so na fakulteti z odliko odpravljali izpite. Tisti, ki so študirali v tujini ali so dosegali mednarodna priznanja. A velja trditev, da kdor nima veselja do učenja nima FBja? Kdor ni bil med "ta pridnimi" se izogiba FBja?
Na FBju je največ tistih sošolcev, ki so politično angažirani, ki sodelujejo v raznih kulturnih ali družbenih projektih, kulturnikov, umetnikov ipd. Tukaj je preskočila iskra ... zakaj ne bi drug drugemu posredovali "izdelke" iz svojih področji: raziskave, prebrane knjige, novinarske članke, politične ocene, shematske prikaze, recenzije, tehnične novosti, napredne ideje, obvestila o dogodkih, povabila na kulturne prireditve, poročila finančnih trgov, športne rezultate naših reprezentanc in socialne zaznamke!?
To bi pomenilo izrabiti FB za najboljši možen namen: skrajšati razdalje, povezati ljudi, omogočiti najboljši pretok informacij in združiti različna miselna področja v sintetično obliko. Sem idealist?
Z nakazanimi idejami sem nehote padel v tezo, ki je neizogibna logična poteza: novi elektronski mediji so sredstva elite. V prvi vrsti iz ekonomskega razloga: hitra povezava na internet (ADSL, VDSL ali Wi Fi) je sicer zelo dostopna vendar sorazmerno obremeni družinski ali osebni proračun.Drugi razlog je časovni: negovanje odnosov (če se smem tako izraziti) v medmrežju zahteva čas in predanost ne glede na to ali gre za Facebook ali PC-igre ali napisani članek za Wikipedijo.
Tretje in zelo pomembno: uporabniki potrebujejo kulturni kapital. Kdor nastopa ali se predstavlja v medmrežnih forumih ali družabnih točkah mora predstaviti svojo "forma mentis" ali po domače, svoje miselne sposobnosti izražanja, ki pogosto izhajajo iz dobre splošne kulture. To lahko potrdijo tudi sociološke raziskave saj vemo, da so moški bolj prisotni na internetu kakor ženske in srednje-visoki sloji uporabljajo medmrežje bolj pogosto kakor nižji.
Naj dodam še četrto razsežnost social networkov. Čeprav se ta "orodja" nahajajo v virtualnem svetu po njih krožijo resnični podatki, zasebne številke ali družinske zgodbe. Velja toliko večja previdnost, ker teh podatkov ne moremo priklicati nazaj in ne vemo, kdo jih je izsledil in kaj bo z njimi počel.
Vedno pa se moram(o) zavedati, da izkušnje in srečanja na FBju ali drugih social network-ih niso virtualne ampak vse je zelo realno. Za nekim profilom, vzdevkom, sliko ali e-mailom se skriva človek. Naj sklenem z mislijo profesorja McLuhanja: Mediji so "proteze" izkušenj, umetni organi, ki nam omogočajo da povečamo domet vsega kar počnemo ali čutimo.
3 komentarji:
Da ne boš spet zardel ;) - Zelo dobra analiza. Je pa, vsaj tako izgleda tudi določena razlika med pokrajinami, ali kaj? Moji 'prijatelji' na FBju so namreč tisti manj vidni sošolci iz OŠ danes, ki pa so bili 'ta glavni' v tistih letih šolanja - danes niso kaj dosti pomembni. Je tudi zanimivo, kako so bolj politično in podobno aktivni tisti z manjšim kulturnim dometom, kar me zelo skrbi (to govorim za naše kraje). Niso namreč vsi tako kritični in pazljivi, da bi ne vzeli vseh podatkov za 'pr'mej', kakor bi rekli Kranjci.
Zanimiv je ta tvoj post. Bi ga pohvalil, ker ti je omogočil trezno analizo tvojega življenjskega udejstvovanja na določenem področju. Sam grem recimo na FB dnevno, večinoma pklikam prezri pri raznih 'causes' in 'igrah' in 'kvizih'. Je pa stvar v redu za kontakt z osebami in voščila. Za debato s prijateljem, ki je na Švedskem, je odlično.
:)
V istem tednu dve objavi na to temo :)
morde te bo zanimal tudi ta pogled, ki je na nek način podoben tvojemu: Blog Jure Čuhalev navdušena nad tem, da si opozoru na pretirano dajanje svojih podatkov ;)
Ps: na škofijski vse dogovorjeno (upam), hvala za (moralno) pomoč ;)
@ Andrej: Glede regij ne vem. Ker pripravljam diplomo s sociološkimi orodji vem, da se precej razlikujejo navade med urbanim in ne-urbanim okoljem. Mislim, da zato je tukaj nekaj skupnega. Izhodišče za novo raziskavo! :)
@ Kosoblejka: hvala za link. Spoznavanje drugih blogerjev je vedno zanimivo ma se mi zdi, da on preučuje bolj Twitter kot FB. Nekaj je sorodnega in precej drugačnega. Odsotnost od FBja mi je omogočila tudi nekaj več časa, da sem kaj prebral. In zato ne obžalujem ta čas FB-puščave.
Objavite komentar