Ja, tako je, če časti ves Zahod in mi z njim gospoda Busha, kot BOGA. Že v vsakdanji praksi sem to izkusil neprijetnosti, ko sem se postavil po robu pomembnemu človeku v Žireh. Od sorodnikov in domačih, ki so dobivali zgražanja po telefonu pa jezo in bes. Pa vendar je ta pomembnež takšen strahopetec, da se upa samo, če ima dobro zaledje. Sam pa je tak strahopetec, da ga ni para (boji se žene). Prava copata in cucek.
Kamorkoli zaidem, srečam pometanje s tem Bushem. Očitno smo se naučili, da povzamemo vse, kar nam servirajo mediji. Ne vem, če smemo gledati tudi nanj tako ozko (če že govorimo o širini). Nikoli se nihče ne ozre po tem, da je v najbolj zahtevnih časih za ameriško demokracijo povlekel tudi precej dobrih potez. Mnogi se mu smejejo ob spontanih izjavah in gestah, hkrati pa obsojamo zadrtost politikov, ki so kot hladilniki. To, da mu je nekdo vrgel čevelj, je morda izražanje nestrinjanja z njegovo politiko. A to še ne pomeni, da je to dobro. Lahko se to naredi tudi na drugačen način. Morda pa Iraku manjka prav tega. Kar tudi noče sprejeti: da bi v globalizaciji - ki ji je tudi on nujno podrvžen - znal reagirati bolje in predvsem trezneje, ne na krilih fanatikov, ki skušajo uveljaviti (večinoma) samo lastne interese. Kdo je pobil na milijone ljudi? In kdo jih je branil?
Ampak čevlji tukaj niso več karkoli ampak so postali simbol. Novinar je razumel bistvo komunikacije in tako so danes na pločniku pred belo hišo postavili čevlje.
Ploskali smo študentu ki je ustavil tanke na trgu, vesoljcu na luni, papežu ki je mahal s pastoralom ... zaploskajmo tudi novinarjevim čevljem. Uničeni, da ne bi bili deležni češčenja, so že dežurni simboli in pregovorna sintagma vojne v Iraku.
Kdo jih je branil? Dobro vprašanje. Še bolje je, kdo jih ni branil in zakaj ne?!
Objave
4 komentarji:
Ja, tako je, če časti ves Zahod in mi z njim gospoda Busha, kot BOGA. Že v vsakdanji praksi sem to izkusil neprijetnosti, ko sem se postavil po robu pomembnemu človeku v Žireh. Od sorodnikov in domačih, ki so dobivali zgražanja po telefonu pa jezo in bes. Pa vendar je ta pomembnež takšen strahopetec, da se upa samo, če ima dobro zaledje. Sam pa je tak strahopetec, da ga ni para (boji se žene). Prava copata in cucek.
Tukaj je mišljeno vseeno "malo" bolj široko. Misel je povzeta iz nekega komentarja kot simbol in hkrati miselna točka ob nekem dejstvu.
Kamorkoli zaidem, srečam pometanje s tem Bushem. Očitno smo se naučili, da povzamemo vse, kar nam servirajo mediji. Ne vem, če smemo gledati tudi nanj tako ozko (če že govorimo o širini). Nikoli se nihče ne ozre po tem, da je v najbolj zahtevnih časih za ameriško demokracijo povlekel tudi precej dobrih potez. Mnogi se mu smejejo ob spontanih izjavah in gestah, hkrati pa obsojamo zadrtost politikov, ki so kot hladilniki.
To, da mu je nekdo vrgel čevelj, je morda izražanje nestrinjanja z njegovo politiko. A to še ne pomeni, da je to dobro. Lahko se to naredi tudi na drugačen način. Morda pa Iraku manjka prav tega. Kar tudi noče sprejeti: da bi v globalizaciji - ki ji je tudi on nujno podrvžen - znal reagirati bolje in predvsem trezneje, ne na krilih fanatikov, ki skušajo uveljaviti (večinoma) samo lastne interese.
Kdo je pobil na milijone ljudi? In kdo jih je branil?
Ampak čevlji tukaj niso več karkoli ampak so postali simbol. Novinar je razumel bistvo komunikacije in tako so danes na pločniku pred belo hišo postavili čevlje.
Ploskali smo študentu ki je ustavil tanke na trgu, vesoljcu na luni, papežu ki je mahal s pastoralom ... zaploskajmo tudi novinarjevim čevljem. Uničeni, da ne bi bili deležni češčenja, so že dežurni simboli in pregovorna sintagma vojne v Iraku.
Kdo jih je branil? Dobro vprašanje. Še bolje je, kdo jih ni branil in zakaj ne?!
Objavite komentar