Ob rojstvu slovenskih evrokovancev – iz srca

Spodnji zapis je bil objavljen v reviji »Moja Slovenija« aprila 2007. Odločil sem se, da ga ponudim bralcem na tej mali miselni tržnici nekaj tednov po svetovnem dnevu varčevanja in v času, ko se naše oči obračajo k svetovnim številkam, procentom, vrednostnim papirjem … Nagovorila sta me slog in simbolična vrednost kovancev, ki najbolje nadomesti številke. Da, vsebinska – simbolična – vrednost ne pozna krize in zato jo lahko vedno ponudimo. Avtor članka je dr. Bojan Ravbar.

Pred sabo imam prgišče novih kovancev, ki zaznamujejo pot naroda. S spremembo valute se dokončno odpirajo vrata v skupno družino evropskih narodov, kar je vsekakor pozitiven dejavnik povezovanja.

Šest plus dva. Zanimivi so slovenski simboli, vtisnjeni v kovino našega novega denarja, kot bi bili s svojim sporočilom povezani z vsebino mirovne poslanice Benedikta XVI. Navdajajo me izvirni in močni občutki, ko razvozlavam njih sporočilo: od štorklje na enem centu do Prešerna z znamenitim verzom na dveh evrih. Štorklja nehote spomni na novo rojstvo. Morda je nalašč izbrana za najmanjši novčič, da spregovori o vrednosti, s katero je zaznamovano sleherno, še tako neznatno človeško življenje, vse od spočetja naprej. Prešeren s svojim zares prešernim »Žive naj vsi narodi!« pa odpira neslutena obzorja in zariše pot do slehernega človeka v vsakem narodu sveta.

Obračam drobiž, zrem v podobe in postajam ponosen na naš denar. Imam občutek, da božam skrite žulje tolikih mož in žena, mater in očetov, mladih in starejših ljudi brez števila. Ponazarja jih Groharjev sejalec zvezd na kovancu, ki sporoča, kako edinstvena je dragocenost dela! Knežji kamen me prestavi v davnine naroda, ki je po Trubarjevih besedah znal »stati in obstati«. V meni rojevajo željo, da bi ta narod, čeprav majhen, a mojemu srcu najbližji, znal tudi sosledju rodov izpričati svojo ljubezen do življenja. Ob »katedrali življenja« ne moremo skriti želje: naj bo dano, da pod svojim krovom zmore združevati izbrane može in žene različnih miselnih tokov, ki ljubijo ta narod in so v naši duši zaznamovani z željo za resnično dobro vsega človeštva. Očak Triglav, poistoveten z besedo »dom«, seže globoko, ko iz tisočletnih izkušenj hoče dopovedati, da smo tudi kot narod za nove čase poklicani »postati dom«, kjer se človek ob človeku prepozna nič manj kot človek, brat. In končno: naj to sporočilo, podprto z dobrim, ki se rojeva v srcih in pod domačim krovom, z iskrenostjo lipicancev obide domovino in svet ter pripomore, da drug ob drugem postanemo bogatejši.

Denar, sveta vladar, je nedavno izzvenelo iz številnih zapisov. Naj mejnik v leto 2007 pomaga, da se v nas in preko nas uresničijo besede Simona Gregorčiča, nedavno vklesane na njegov spomenik v Gorici: »Srečni vsi bi bili, ko kruh delili bi z bratom brat …«

Treba bo zavihati rokave in resno staviti ne na valuto hazardnih iger, ampak na valuto bratstva, ki ne pozna meja.